Omikani svet Majev

Arheologa, oba raziskovalca National Geographica, sta več desetletij preživela v deževnem gozdu Srednje Amerike. Z odkrivanjem zakladov starodavnih Majev, civilizacije, ki je tisočletja cvetela, nato pa skrivnostno izginila pod gostimi pragozdnimi krošnjami, so bili neločljivo povezani utrujajoča vročina in vlažnost ter srečanja s smrtno nevarnimi divjimi živalmi in oboroženimi roparji.

Zato se je zdelo ironično – skorajda nepošteno – da sta do največjega odkritja prišla, stiskajoč se za računalnikom v klimatizirani pisarni v New Orleansu. Marcello Canuto s Tulanove univerze v Louisiani si je v navzočnosti sodelavca Francisca Estrada-Bellija ogledal letalski posnetek dela gozda na severu Gvatemale.

Na zaslonu je bilo najprej videti le drevesne krošnje. Toda posnetek je bil narejen s tehnologijo, imenovano lidar (kratica za angl. light detection and ranging, ‘svetlobno zaznavanje in merjenje razdalj’). Naprave lidar, nameščene na letalih, pošljejo navzdol na milijarde laserskih pulzov in nato izmerijo tiste, ki se odbijejo. Delček pulzov, ki prodrejo skozi listje, zagotavlja dovolj podatkovnih točk za sestavo slike pragozdnih tal.

Canuto je z nekaj kliki digitalno odstranil rastlinje in razkril tridimenzionalno sliko tal. Območje, ki sta si ga ogledovala s sodelavcem, je daleč od poseljenih območij, zato so znanstveniki doslej domnevali, da je bilo večinoma nenaseljeno tudi na vrhuncu majevske civilizacije pred več kot 1100 leti. Toda nenadoma se je izkazalo, da so bila pobočja, na videz povsem naravna, v resnici prekrita z vodnimi zbiralniki, poljedelskimi terasami in namakalnimi kanali, ki so jih izkopali ljudje. Kar je bilo videti kot manjše vzpetine, so bile v resnici velike piramide, na vrhu katerih so stale obredne zgradbe.
Naselja, za katera so generacije arheologov domnevale, da so bila regionalne prestolnice, so bila le predmestja veliko večjih predkolumbovskih mest, za katerih obstoj sploh ni nihče vedel. Povezovale so jih nasute ceste, dvignjene nad okoliško površje.

Canutov projektni partner Thomas Garrison, ki si je podatke ogledal približno ob istem času, je pripomnil: “Najbrž smo občutili nekaj podobnega kot astronomi, ko so prvič pogledali skozi Hubblov teleskop in v vseh tistih dotlej praznih prostorih nenadoma uzrli brez števila zvezd in galaksij. Prepričani smo bili, da je ogromna džungla skorajda prazna. Toda ko smo odstranili drevesa, so bile povsod vidne sledi človekovih dejavnosti.”

“ODKRITJE NOVIH
POMEMBNIH SPOMENIKOV …
POTRJUJE, KOLIKO VRAT
ODPIRA LIDAR. ODKRIVAMO
ZNAČILNOSTI, KI JIH NISMO
MOGLI ZAZNATI NITI,
KO SMO HODILI PO NJIH.”

Edwin Román-Ramírez, arheolog

Toda večina na novo odkritih najdišč ni nova za plenilce. “Država nima dovolj finančnih sredstev za varovanje dediščine,” je dejala Marianne Hernández, predsednica fundacije Pacunam. “Z zdaj zbranimi podatki vsaj ugotavljamo, kje so najdišča. Če bi imeli vojsko arheologov, bi jih lahko poslali preučevat ta najdišča, preden jih plenilci izropajo.” Plenjenje je le ena od groženj, s katerimi ima opraviti Majevski biosferski rezervat. Nezakoniti naseljenci navadno z ognjem izkrčijo zemljišča za govedorejske ranče – te pa preprodajalci mamil pogosto uporabljajo za pranje denarja. Številni so v džungli izkrčili pristajalne steze za letala tihotapcev. Gvatemalska vlada si prizadeva ustaviti krčenje gozdov (v zadnjih dveh desetletjih se je število staroraslih gozdov v državi zmanjšalo za približno 20 odstotkov) in spet pridobiti nadzor nad nezakonito zasedenimi ozemlji. Toda pri delu jo ovira pomanjkanje opreme, goriva, zanesljivih obveščevalnih podatkov in preglednih postopkov za ravnanje s skupnostmi, ki vdirajo v gozdove.