Ohranjaj in sobivaj

Pred splošno ambulanto v kraju Biliqo vroč veter vrtinči prah. Raznaša stare cunje, ki so se ujele v trnovo grmovje, nosi odvržene plastenke in se poigrava z vijoličastim hidžabom Madine Kalo, ki stoji med lesenimi vrati ambulante. Sredi leta je, vrhunec sušne dobe v severni Keniji, pokrajina je ožgana od sonca; blešči se v svetlih barvah kot preosvetljena fotografija. Kalova, oblečena v belo tuniko medicinske sestre in z zaščitno masko na obrazu, na kratko zamiži, potem pa stopi nazaj v hlad ambulante. Na dan sprejme kakih 30 ljudi, večinoma pastirjev z dobro znanimi boleznimi, kot so okužbe dihal, malarija in driska. V resnih primerih jih napoti v mesto Isiolo, pet ur vožnje po makadamski cesti.Smeti in puščobnost Biliqa ne spodbudijo razmišljanja o turizmu ali naravi, toda kraj je vključen v eno od 39 okoljevarstvenih skupnosti, ki jih je ustanovila kenijska okoljevarstvena organizacija Northern Rangelands Trust (NRT).

Ljudje, živeči v okoljevarstvenih skupnostih, so v zameno za obljubo, da bodo pozorneje varovali okolje in divje živali v njem, deležni zdravstvene oskrbe in drugih ugodnosti, te pa pogosto plačajo z denarjem, ki ga prinašajo turisti, udeleženci safarijev. Gre za velikopotezen poskus sobivanja, utemeljen na prepričanju, da lahko ljudje in divje živali uspešno živijo drug ob drugem. Na 44.000 kvadratnih kilometrih živi več sto tisoč ljudi, na milijone glav živine in pomembne populacije prosto živečih živali.Približno dve tretjini divjega živalstva v Keniji živita zunaj narodnih parkov in rezervatov, zato so zavarovana območja postala ključni del varovanja ekosistema v državi.

Ko so zaradi covid-19 zaprli meje in prizemljili letala, so turisti izginili iz severne Kenije, tako kot od drugod, in Afrika je ostala brez večine dohodka, ki ga vsako leto prinese turizem, povezan s prosto živečimi živalmi – leta 2018 je ta dohodek znašal 29 milijard dolarjev. V Keniji je turizem k BDP prispeval vsaj osem odstotkov. Zato se je porajala bojazen, da bo tisto, kar je bilo ustvarjeno v zadnjih desetletjih, izpuhtelo. Turizem podpira večino teh prizadevanj, od dela lovskih čuvajev in raziskav do stalnih zaposlitev na območjih, kjer je delovnih mest sicer malo. Zaradi razvoja turizma ljudem ni bilo treba loviti prosto živečih živali ali podirati dreves, da bi preživeli. Številni okoljevarstveniki menijo, da so okoljevarstvene skupnosti zgled za prihodnje trajnostno in skupnostno naravnano varstvo okolja in razvoj, čeprav nekateri Kenijci negodujejo, da je NRT prevelik in preveč vpliven. In ker je skupnostni model varstva okolja v severni Keniji v središču pozornosti, pandemija pomeni najpomembnejši preizkus tega modela doslej.Varstvo okolja v Afriki je bilo v krizi že pred izbruhom koronavirusa. Pomanjkljivo financira­nje, slabo upravljanje, krivolov, uničevanje okolja in podnebne spremembe so samo del dolgega seznama groženj, ki so povzročile zmanjšanje biotske pestrosti in krčenje populacij ogroženih živalskih vrst, kot so prave karete, luskavci, be­lorepi jastrebi in sloni.

Za tiste med nami, ki smo romantično – in varno – oddaljeni od prosto živečih živali, so te del svetov­ne naravne dediščine: dobro je vedeti, da obstajajo, čudovito jih je videti v resničnem življenju. Kaj pa, če živite v njihovi neposredni bližini? Kaj, če vam leopard ubije kozo ali slon potepta otroka? Kaj, če ne morete plačati računov za zdravnika in šolnine, vendar veste, da obstaja povpraševanje po levjih kožah in slonjih oklih? Kaj, če so vaši domači lačni, žirafa pa je samo kratek lovski pohod stran? Koliko so potem divje živali vredne žive? In koliko so vredne mrtve?Poslanstvo NRT je povečati vrednost živih živali v očeh ljudi, ki si z njimi delijo pokrajino, in s tem preplesti prihodnost obojih. Okoljevarstve­ne skupnosti temeljijo na idealih samouprave in skupnega lastništva zemlje, vsaka od njih je samostojna pravna oseba, ki jo upravlja izvoljeni odbor voditeljev skupnosti.

Nekatere okoljevarstvene skupnosti so bliže uresničenju zastavljenih idealov kot druge. Odbori morajo usklajevati pogosto nasprotne interese raznovrstnih in nepovezanih članov skupnosti. Med njimi so tudi nomadski pastirji, ki niso ved­no prisotni, ko potekajo pogajanja o rabi zemlje. Včasih se občutek izključenosti ujema z etnično pripadnostjo, zaradi tega pa se spori še zaostrijo. Bolj reprezentativni in odzivni odbori laže priteg­nejo skupnost k sodelovanju, drugi pa težko dose­gajo temeljna merila, postavljena za upravljanje.NRT ni lastnik zemljišč; deluje predvsem kot krovna organizacija in vodi administracijo, zbi­ranje finančnih sredstev, varnostno urjenje in strateško načrtovanje. Njegovo vodilo je, da bodo institucije sčasoma postale močnejše in odgovor­nejše, če bodo vzpostavljeni temelji samouprave.

Tuji donatorji, ki NRT zagotovijo 90 odstotkov financiranja, so skupaj s prihodkom od turizma, drugim komercialnim zaslužkom in nekaj podpore krajevnih vlad pripomogli, da je NRT pandemijo prebrodil bolje kot večina od turizma odvisnih parkov in rezervatov. Toda zaradi donatorjev – večinoma so to organizacije s sedežem v ZDA in Evropi, kot so USAID, Nature Conservancy, Evropska unija in Flora & Fauna International – je postal NRT tudi tarča tistih, ki v tujem denarju in vplivu vidijo obliko imperializma. “NRT je mednarodna nevladna organizacija, čeprav deluje na državni ravni,” pravi Achiba Gargule, ki se posveča vprašanjem, povezanim s skupnostnimi zemljišči, in je odraščal v družini nomadskih pastirjev. Kakorkoli, NRT ustvarja temelje za velik, po­vezan ekosistem, ki bo imel čim bolj raznovrstne vire prihodkov in bo zaradi tega manj odvisen od vzponov in padcev v turizmu, s tem pa bo, kot se je izkazalo, odpornejši tudi proti globalnim pretresom. K ambulanti, kjer dela Madina Kalo, sta nekdaj sodili razpadajoči stavbi z eno samo razmajano posteljo na koleščkih. Zdaj sta tam nov porodni oddelek z 10 posteljami in poslopje s sobami za preglede, kmalu pa bodo uredili še prostore za osebje in laboratorij. Objekt je v lasti kenijskega ministrstva za zdravje, denar zanj so prispevale evropske vlade, zgradil pa ga je NRT v praktičnem poskusu, da bi prebivalce pridobil za svoje okoljevarstvene načrte. Gre za menjavo, v kateri Kalova hote sodeluje.“Zdravje je najpomembnejša dobrina za vsako skupnost,” pravi, ko vpisuje bolnike za tisti dan. “Ne moreš nagovarjati ljudi, ki niso zdravi. Najprej moraš poskrbeti za njihovo zdravje, preden jim začneš govoriti o varstvu okolja.”