Ogroženi karibuji

Črede karibujev se že od
pradavnine selijo po Severni
Ameriki. A v zadnjem času
je teh živali vse manj, zakaj
je tako, pa še ni povsem jasno.

Ko je biologinja Heather Johnson pred nekaj leti prišla na Aljasko, je bila presenečena nad tem, koliko skrivnosti je še vedno povezanih s karibuji. Tako kot druge živali severnih prostranstev – denimo severni medvedi ali narvali – živijo, kakor se je izrazil pisatelj Barry Lopez, skrivno življenje. Ni jih lahko izslediti. Preučevanje je drago. Zelo so boječi. Včasih ni povsem jasno niti, s čim se prehranjujejo. To je poglavitni razlog, da je zmanjševanje njihovega števila tolikšna uganka. “Nisem si predstavljala, da je v Severni Ameriki še kak velik kopenski sesalec, ki je tako slabo raziskan,” je dejala Johnsonova iz Ameriškega geološkega zavoda. “Spraševala sem se, kako je mogoče, da o teh živalih tako malo vemo. Potem pa je starejši sodelavec dejal: ‘Heather, drugače poglej na to: navdušujoče je, da o njih sploh kaj vemo.’”
Pomislite recimo, da so raziskovalci šele pred nedavnim potrdili, da so karibuji med najvztrajnejšimi popotniki na našem planetu. Skupina pod vodstvom Kyla Jolyja, biologa iz Urada za narodne parke, je leta 2019 z rabo satelitskih sledilnih ovratnic ugotovila, da lahko te živali na krožni selitveni poti vsako leto premagajo razdaljo približno 1350 kilometrov. Tako dolgih selitev ne zmore noben drug kopenski sesalec.

Karibuji med temi epskimi popotovanji morda iščejo pot med temnimi smrekovimi gozdovi in od sonca pobeljeno tundro ali med golimi gorskimi pobočji in vetrovnimi obalnimi ravnicami. Znano je, da včasih celo zabredejo v morje. Ogroža jih več naravnih sovražnikov – volkovi, medvedi, ledeno mrzle reke, orjaški roji komarjev in zajedavskih muh. Premagovati pa morajo še ovire, ki jim jih na pot vse pogosteje postavljajo ljudje – na njihovi poti so zdaj naftna polja, ceste in rudniki.

Njihov življenjski prostor se naglo preobraža tudi zaradi podnebnih sprememb. Zvišanje temperature po vsej Arktiki redno povzroča motnje v nekoč ustaljenih vremenskih vzorcih. Značilni vremenski dogodki med arktičnimi zimami so bili nekoč snežni viharji, zdaj je vse pogostejši žled, ta pa karibujem preprečuje dostop do hrane zaradi neprebojnega ledenega oklepa, ki prekrije pokrajino. Tudi poletja postajajo toplejša, kar zanje ni nujno ugodno: višja temperatura privablja v tundro nove rastline in živali, več zajedavcev, tudi požari so pogostejši.
Različni vplivi vseh teh dejavnikov na karibuje se nam šele začenjajo razkrivati. To pomeni, da se vsak znanstvenik, lovec, naravovarstvenik ali kdorkoli, ki pride ugotavljat vzroke za njihovo izumiranje, nenadoma znajde pred težavo, ki je neizmerna kot sama pokrajina.

“Če bi bil vzrok en sam, bi že vedeli, kaj je,” je dejal kanadski biolog Jan Adamczewski. “A ko sestavljaš seznam vsega, kar bi lahko vplivalo na karibuje, mu kar ni videti konca. Seznam ukrepov za omilitev teh vplivov pa je po navadi zelo kratek.” Adamczewski dela za vlado Severozahodnih teritorijev, kjer se vsaj del leta zadržuje sedem selečih se čred tundrskih karibujev. Med njimi je tudi bathurstska čreda – tista, ki je postala nekakšen primer najslabšega scenarija, ki se lahko uresniči v naravnem okolju. Leta 1986 je čreda štela 472.000 karibujev. Takrat se je njihovo število začelo postopoma zmanjševati in čreda se je nazadnje znašla tik pred propadom. Do leta 2021 se je skrčila za 99 odstotkov.

Zmanjšanje je bilo izjemno, in ko sem Adamczewskega vprašal, kaj naj bi ga bilo povzročilo, je zavzdihnil. Vajen je tega vprašanja – pogosto mu ga postavljajo ljudje, ki so si o tem že ustvarili mnenje. Povedal je, da je veliko ljudi, s katerimi je govoril, prepričanih, da je zmanjšanje črede tako ali drugače povezano s podnebnimi spremembami. Vendar je ta izraz nejasen, med učinki pa je težko potegniti ločnico. Veliko laže se je osredotočiti na manjše, ne tako izrazite osumljence, je dejal. Volkovi so vedno priročen sovražnik. Drugi so prepričani, da lovci pobijejo preveč karibujev.

Staroselci, ki sestavljajo skoraj polovico prebivalstva tega območja in so najbolj prizadeti zaradi izumiranja karibujev, pogosto vidijo največjo grožnjo za črede v rudarstvu, je dejal Adamczewski. Približno v času, ko je bila bathurstska čreda v najboljšem stanju, so v Severozahodnih teritorijih odprli nekaj rudnikov, med njimi rudnik zlata Colomac ter rudnika diamantov Diavik in Ekati. Vsi so na območju, po katerem se giblje bathurstska čreda, starejši rudnik zlata Lupin pa leži južno od njenega telišča v Nunavutu. “Vsi tod naokrog vedo, da je bilo število in stanje živali v čredi [takrat] na vrhuncu. Potem so odprli rudnike in zgradili ceste, karibujev pa je bilo vse manj.” Marsikdo je prepričan, je dejal Adamczewski, da to ni bilo naključje. Izsledki več raziskav so pokazali, da razvoj industrije moteče vpliva na vedenje karibujev. Živali pogosto dojemajo ceste in zlasti cevovode kot ovire, ki jim preprečujejo dostop do selitvenih poti in jih motijo med prehranjevanjem. Navadno se izogibajo tudi rudarskim naseljem in naftnim poljem, od koder se širi smrad po kemikalijah in kjer odlagajo jalovino, vrtalna oprema in tovornjaki povzročajo tresenje tal, letala in helikopterji pa hrup.

Rudarstvo v Severozahodnih teritorijih se bo sicer nadaljevalo ne glede na to, kaj se bo zgodilo z bathurstsko čredo (območje je skoraj povsem odvisno od industrije, saj ta zagotavlja na tisoče delovnih mest in prinaša na milijone dolarjev). Vendar je Adamczewski povedal, da so oblasti teritorijev in nekatera staroselska ljudstva poskusili zmanjševanje števila karibujev v bathurstski čredi ustaviti drugače. Leta 2015, je dejal, so v Severozahodnih teritorijih razglasili sporno prepoved lova, ki so jo tam živeče staroselske skupnosti podprle. Krajevne oblasti so poskušale zmanjšati tudi število volkov, med drugim s streljanjem iz letal. A čreda se je kljub temu še naprej krčila.