Ogroženi kanjon

“Če ti zdrsne, se ne boš mogel ustaviti. Zgrmel boš v prepad,” je bevsknil Rich Rudow. Navadno ga nič ne vrže iz tira, toda še predobro je vedel, da to ni kraj, kjer bi si lahko privoščil nepazljivost. Bila sva v prepad ni steni kakšnih 1000 metrov nad reko Kolorado, na vrhu slikovite, v rečni zavoj ujete planote Great Thumb Mesa, ki moli z južnega roba Velikega kanjona kot premec velikanske ladje. To je eden najodročnejših delov kanjona, celo najbolj trdoživi pohodniki le redko pridejo do njega. Če vam je uspelo priti tako daleč in stojite na robu Thumba, se do reke ne morete spustiti brez plezalne opreme, kopneče zaloge hrane v nahrbtniku pa vam ne dopuščajo osemdnevnega vračanja po poti, po kateri ste prišli.

Amy Martin, nekdanja čuvajka v narodnem parku Veliki kanjon, pozimi občuduje sončni vzhod nad odsekom Kolorada, ki mu pravijo Conquistador Aisle. Vzdolž 95 odstotkov severnega in 80 odstotkov južnega roba kanjona ni nobenih pešpoti. Do danes ga je po celotni dolžini v enem zamahu prehodilo manj ljudi (10), kot jih je stalo na Luni (12). Kliknite na sliko za povečavo.

Naprej morate. Polica, po kateri sva hodila zadnjih nekaj dni, je malo pred nama izginila v globoki zajedi, ki je bila v steni kanjona videti kot zaliv. To ostenje so poimenovali Sovje oči (Owl Eyes), po dveh velikanskih ovalnih votlinah sredi prepadne stene, ki se boči nad srednjim delom zajede. Kraj je srhljiv, pa ne le zaradi zloveščih votlin, ki sta videti kot očnici v lobanji. Povezan je s tragično zgodbo. Skoraj štiri leta poprej je mlada ženska, prijateljica Richa Rudowa, med premagovanjem tega dela poti zdrsnila v smrt. Ogledovala sva si teren, ki je bil zdaj v veliko slabšem stanju kot takrat. Prejšnji večer je pri­hrumelo neurje in kanjon je prekrilo 23 cen­timetrov snega. Česa takega si nisem mogel predstavljati, ko sva se odpravljala na pot, da bi prehodila Veliki kanjon po celotni dolžini. Kdor se poda na tak pohod, ni čisto pri pra­vi. Ni poti ali mreže poti, ki bi potekala vzdolž celot nega severnega ali južnega roba kanjona. Naj učinkoviteje ga prepotuješ tako, da se spustiš po reki Kolorado, ki se vije skozenj 433 vijugavih kilometrov. Zato je John Wesley Powell – ki je vodil prvo dokumentirano odpravo po vsej dolžini kanjona – to storil s čolnom. Po njegovem dosežku poleti 1869 je preteklo več kot stoletje, preden je kdo prvič v celoti prehodil kanjon peš.

Kliknite na sliko za povečavo.

Takrat je iz gozdnega rezervata napredoval v zvezni naravni spomenik, nato pa v sistemu narodnih parkov zasedel mesto kron­skega dragulja, ki se lahko pohvali z najprepoznavnejšo in najbolj občudovano pokrajino v Ameriki. Postal je počitniški cilj stotin milijonov družin in motiv z brezštevilnih razglednic. Nikomur pa ni padlo na pamet, da bi ga prehodil po vsej dolžini. To se je pozimi leta 1976 namenil 25­letni rečni vodnik Kenton Grua.Svojega dosežka ni nikoli obešal na veliki zvon. A ko se je glas o junaškem dejanju počasi razširil, je bil to za majhno skupnost ekstremnih pohodnikov, med katere sodi tudi elektroinženir Rich Rudow iz Phoenixa, nov izziv. Do jeseni 2015 je Rudow v Velikem kanjonu opravil na stotine pohodov in raziskav ozkih in globokih stranskih kanjonov. Počutil se je pripravljene­ga na največji izziv: 57­dnevni pohod od vzhoda proti zahodu vzdolž severnega roba kanjona.

Skupina Havasupajev, ki imajo rezervat na območju Velikega kanjona, protestira pri rudniku Canyon Mine, v katerem bodo leta 2017 predvidoma začeli kopati uran. “Morebitno onesnaženje bomo občutili prvi,” pravi Carletta Tilousi (druga z desne). Rudniki so v preteklosti že zastrupili izvire, a v družbi Energy Fuels, ki upravlja tega, nevarnost onesnaženja izključujejo.Kliknite na sliko za povečavo.

Do dne, ko je bil s še dvema tovarišema pripravljen na odhod – skoraj 40 let po Gruovem pohodu – se je njegovemu dosežku približalo le kakih 20 ljudi, in sicer tako, da so kanjon preho­dili po delih, opravili so več ločenih pohodov. Po­hodnikov, ki jim je uspelo prehoditi kanjon brez prekinitev, v enem zamahu, je bilo še manj. Pred letom 2015 je več ljudi stalo na Luni (12) kakor prehodilo Veliki kanjon v enem zamahu (8).Ko je fotograf Pete McBride izvedel za Rudowove načrte, mu je telefoniral in ga prosil, naj ga vključi v skupino. S Petom imava večlet­ne izkušnje s čolnarjenjem po kanjonu, bila pa sva grozljivo nepripravljena na to, kar naju je čakalo. Rudow naju je vzel v skupino le zaradi skupnega vzgiba: preveriti skrb zbujajoče govo­rice o načrtih za razvoj kanjona v prihodnosti, ki vključujejo novo turistično infrastrukturo, več helikopterskih poletov in rudnik urana. Odkar je Veliki kanjon vstopil v zavest Američanov, večinoma zbuja odziv dveh vrst: ljudje se bodisi neomajno zavzamejo za varovanje te naravne znamenitosti ali pa jih obide skušnjava, da bi z njo obogateli.

Za staroselce je Sotočje, kjer se modre vode Malega Kolorada izlivajo v Kolorado, sveti kraj. Vlagatelji želijo tam zgraditi gondolsko žičnico, ki bi do trgovinskega in gostinskega kompleksa prepeljala do 10.000 turistov na dan.Kliknite na sliko za povečavo.

V letih po Powllovi odpravi so se v kanjon napotili rudarji, da bi si pridobili pravice za izkoriščanje bakra, cinka, srebra in azbesta. V 50. letih prejšnjega stoletja je neka rudarska družba poskušala obogateti z gradnjo velikanske žičnice, s katero bi odvažali gvano netopirjev iz neke jame in ga prodajali gojiteljem vrtnic; a to ni trajalo dolgo. Vlada je celo načrtovala gradnjo dveh orjaških jezov za pridobivanje hidroenergije v osrčju kanjona. S tem projektom bi dolge odseke reke Kolorado spremenili v niz zajezitvenih jezer.Po uspešnem nasprotovanju gradnji jezov, ki ga je v 60. letih prejšnjega stoletja vodila organizacija Sierra Club, se je utrdilo prepričanje, da je Veliki kanjon nedotakljiv.

A kljub temu sva s Petom slišala za več novih predlogov – številne so pripravili podjetniki, ki delujejo tik za mejami kanjona na območjih, ki jih ne nadzoruje Ameriški urad za narodne parke, pač pa Ameriški urad za gozdove ali katero od petih staroselskih ljudstev, ki imajo rezervate v okolici kanjona, priznane na zvezni ravni. Z vseh strani neba so grozile nevarnosti, ki bi lahko razvrednotile enega najveličastnejših narodnih parkov na svetu – od megalomanskih turističnih naselij in neomejenih helikopterskih poletov do rudnikov urana.S Petom sva menila, da je najbolje slediti zgledu Kentona Grue in se peš odpraviti naravnost skozi osrčje kanjona, če hočeva res razumeti, kaj se dogaja.