Ognjeni otok

Od 19. septembra 2021 je staljena kamnina skoraj 86 dni iztekala iz razpok visoko na gorskem grebenu Cumbre Vieja ter polzela po pobočju v žarečih potočkih, ki so se cepili in spet združevali kakor rokavi pramenaste reke. Zaradi izbruha ognjenika sicer ni nihče umrl, a med njim je izteklo več kot 200 milijonov kubičnih metrov lave in na mestu, kjer sva stala, je nastal 200 metrov visok stožec strjene lave in pepela. Še pred letom je na tem razpršeno poseljenem delu otoka uspeval borov gozd. Zdaj so iz gomil grobega črnega peska moleli le še najvišje veje dreves, vrh ulične svetilke, sleme hiše. Ta strahoviti prizor me je tako prevzel, da sem skoraj preslišala poziv Fernándeza Lorenza, naj se odpravim navkreber, saj je plinska maska pridušila besede. Potem se je ton njegovega glasu spremenil.

La Palma je znana po dolgi zgodovini ognjeniških izbruhov, ki pa navadno ne veljajo za nevarne. Tamkajšnja lava zaradi svoje kemijske sestave teče v počasnih tokovih in izbruhov ne spremljajo silovite eksplozije, kakršne povzročajo razdejanje drugod po svetu. Na otoku so zadnji izbruh doživeli leta 1971, ko je lavo izvrglo skozi razpoko na redko poseljenem območju na skrajnem jugu. Geološki ognjemet je takrat povzročil razmeroma malo škode. A odtlej se je število otočanov povečalo in danes na 707 kvadratnih kilometrih živi več kot 86.000 ljudi. Med lanskim izbruhom je pod lavo izginilo več kot 2800 stavb, 350 hektarov kmetijskih zemljišč in 70 kilometrov cest. Otočane čaka več napornih let obnove, ki jo bosta oteževali nakopičena toplota razgrete magme pod površjem in negotova gospodarska prihodnost.

Roj potresov 11. septembra 2021 je bil eden od znakov, ki so nakazovali katastrofo. Tla so se začela tudi napenjati in premikati – še eden od znakov, da se pod površjem premika magma. Oblasti so hitro začele uresničevati načrt za ravnanje ob ognjeniški nevarnosti; sestali so se člani znanstvenega odbora iz osmih organizacij in univerz, da bi pregledali podatke in ugotovili, kaj se utegne zgoditi. V skladu s tem načrtom je stopnja ognjeniške nevarnosti označena z zeleno, rumeno, oranžno ali rdečo barvo. Trinajstega septembra so oblasti razglasile rumeno stopnjo nevarnosti, to je pomenilo, da bi morala javnost zaradi povečane nevarnosti izbruha spremljati uradna sporočila.

Tla je stresalo na tisoče potresov, selili so se proti severozahodu, se vse bolj približevali površju in postajali močnejši. “V četrtek [16. septembra] smo bili skoraj povsem prepričani, da bo sledil izbruh,” je povedal Stavros Meletlidis, vulkanolog s španskega Državnega geografskega inštituta (IGN), uradne ustanove, odgovorne za spremljanje ognjeniške dejavnosti po vsej državi. Veliko vprašanje je bilo, kdaj se bo to zgodilo. Pred izbruhom leta 2011 na sosednjem otoku El Hierro so se potresi vrstili več mesecev. Na La Palmi so se razmere spreminjale hitreje. Znanstveni odbor se kljub temu še vedno ni zedinil glede neizogibnosti izbruha, je direktor IGN María José Blanco povedal pozneje na pričanju pred regionalnim parlamentom. Če bi se opredelil drugače, bi morali politiki spremeniti stopnjo ognjeniške nevarnosti iz rumene v oranžno, to pa bi pomenilo začetek evakuacije. Te so zapletene in drage, zato je pravočasnost ključnega pomena: če od ljudi prekmalu zahtevate, da zapustijo domove, se bodo morda vrnili, preden bo nevarnost minila. Če odidejo in se nič ne zgodi, nemara ne bodo zaupali prihodnjim opozorilom.

Devetnajstega septembra zjutraj so oblasti začele evakuirati nekaj deset gibalno oviranih ljudi, rekoč, da jih skrbi škoda, ki jo utegnejo povzročiti potresi. Potem je ognjenik izbruhnil. Stopnja nevarnosti je bila še vedno rumena.