Odprava v arktične jame

Grenlandija in Antarktika imata v srcih paleoklimatologov posebno mesto, ker se na obeh območjih led ni stalil že stotisoče let, zaradi česar imamo tam na voljo nepretrgan zapis o podnebnih razmerah. S preučevanjem lednih sredic, pridobljenih z vrtanjem v grenlandski ledeni pokrov, so raziskovalci rekonstruirali spreminjanje podnebja vse do približno 130.000 let v preteklosti. Vendar tamkajšnji ledni zapis ne sega dlje. Ko je Moseleyjeva izvedela za kraško jamo na Grenlandiji, je vedela, da bi podatke iz starejših obdobij lahko našli v sigi, saj je ta včasih stara tudi nekaj sto tisoč let. A šele pet let pozneje, ko je postala raziskovalka na Univerzi v Innsbrucku, je začela resno razmišljati o jamarski odpravi na Grenlandijo.

Jama na Wulffovi zemlji se je še vedno zdela nedosegljiva, toda med dokumenti, ki jih je Self izročil Moseleyjevi, je bil tudi članek Williama Daviesa in Daniela Krinsleyja. Ta geologa sta iz zraka fotografirala severno Grenlandijo in uspelo jima je raziskati druge jame na dostopnejši severovzhodni strani otoka. Moseleyjevo je najbolj vznemirila navedba avtorjev, da “so se na tleh ene od jam, prekritih s štrclji stalagmitov, nabrale 10 centimetrov debele sigove usedline iz debelozrnatega kalcita.” To je bil dokaz, da je v teh jamah siga, ki bi jo lahko prinesli od tam in preučili v laboratoriju. Ker ni še nihče nikoli sestavil zapisa o podnebju na Grenlandiji, ki bi temeljil na jamskem gradivu, bi bil to lahko pomemben prispevek k znanosti. A najprej je bilo treba priti do tja.

Vreme se je končno izboljšalo in dve skupini sta lahko raziskali druge jame v bližini. Moseleyjeva in Shone sta našla eno, v kateri je bilo več rovov, prekritih z ledom in ledenimi kristali. Shone se je pripravljal, da bi jo fotografiral, ko je Blakeley med napenjanjem vrvi do ene od jam poklical po radijski zvezi. Našel je sigo. Moseleyjeva in Shone sta odhitela tja in pobrala edine vzorce, ki sta jih prinesla s te odprave, kot se je izkazalo pozneje. To je draž odprav v neznano, pravi Shone: “Nikoli ne moreš zares vedeti, kako se bodo razpletle.”

A nikoli tudi zares ne veš, kam te bo popeljala znanost. Nekaj mesecev po vrnitvi z Wulffove zemlje so prispeli podatki, na podlagi katerih je bilo mogoče datirati peščico vzorcev sige, ki jim jih je uspelo zbrati v letih 2015 in 2019. Z metodami določanja starosti, ki jih navadno uporabljajo v laboratoriju Moseleyjeve, je mogoče pridobiti uporabne podatke le za vzorce, ki niso starejši od 600.000 let. Toda na Kitajskem je našla laboratorij, kjer uporabljajo metodo določanja starosti, s katero lahko sežejo veliko dlje v preteklost. Kot so pokazale analize tega laboratorija, so vzorci, zbrani v letih 2015 in 2019, stari nekaj milijonov let – to pa je osupljiv izsledek. “Ti vzorci so iz časa, ko so bile koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju podobne današnjim ali takšnim, kot bodo po napovedih v nekaj prihodnjih desetletjih ali stoletjih,” pravi Moseleyjeva navdušeno.

Preučevanje vzorcev iz leta 2023 se nadaljuje in raziskovalka tudi zanje upa, da bodo omogočili globlji vpogled v preteklost Grenlandije. Izsledki iz let 2015 in 2019 so navdihujoči – morda prav tako kot spust po prepadni steni do vhoda v jamo, v katero ni še nikoli nihče stopil. “To je svet, v katerem je bila sestava ozračja podobna današnji. Veliko lahko izvemo o značilnostih arktičnega podnebja v takih razmerah in se tako bolje poučimo o tem, kaj nas čaka v prihodnosti,” pravi. “To je vznemirljivo, a hkrati morda tudi zastrašujoče.” Toda napredovanje – svoje lastno in znanosti – v neznano je prav tisto, kar si Moseleyjeva želi; rada je na pragu odkritja.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.