Novi red

Ko sem se junija letos prvič po 15 letih vrnil v Egipt, sem ga komajda prepoznal. V Kairu so tik pred tem odprli prvi poldrugi kilometer promenade vzdolž Nila, imenovane Mamsha Ahl Misr (‘Sprehajališče egiptovskega ljudstva’), s katere se je odpiral prelep pogled na znamenito obrežje. V bližnji prostrani soseski, imenovani Masperov trikotnik, je potekala korenita prenova. Stavbe, ki so bile v slabem stanju, so že porušili, na njihovem mestu bodo zrasli dragi večstanovanjski objekti s pogledom na reko. Vse to sodi k načrtu, ki zajema rušenje 357 stanovanjskih sosesk v 27 egiptovskih guvernatih.

Po nadaljnje pol ure vožnje proti vzhodu, ki je potekala po še ne povsem asfaltirani avtocesti, sem pred seboj zagledal prostrano novo glavno mesto. Mesto v gradnji, ki še nima dokončnega imena in v katerem živi le peščica od načrtovanih šestih milijonov prebivalcev, je v samem jedru velikopoteznih načrtov za modernizacijo Egipta. Čez leto dni, morda pa celo že prej, se bo tudi v tem nekdaj  puščavskem svetu lesketalo več tisoč novih prebivališč.

Prizor ne bi mogel biti v večjem nasprotju z vsakodnevnim kaosom Kaira. Tukaj bo vse urejeno in čisto – pa tudi orjaško. V mestu bodo najvišja poslovna stavba v Afriki, največja mošeja in največja stolnica na celini ter največji park, dolg več kot 10 kilometrov. Mesto bo ponujalo tudi obilo možnosti za razvedrilo, saj bodo v njem muzeji, restavracije in nakupovalna središča, razkošna, v marmor odeta operna hiša in knjižnična zbirka z več kot petimi milijoni naslovov. Vožnja do Kaira ali do novih obmorskih letovišč bo mačji kašelj zaradi novega sistema hitre železnice.

El Sisijeva odločitev, da prestolnico umakne iz Kaira (ki je sedež oblasti že več kot tisoč let), se je, bi lahko rekli, rodila iz treznega spoznanja, da je mesto tempirana bomba. V njem ni prostora niti za 20 milijonov stalnih prebivalcev, kaj šele za štiri milijone ljudi, ki se vsak dan vozijo tja na delo. “Naš najpomembnejši namen je bil zmanjšati prenaseljenost in razbremeniti promet,” je pojasnil Ahmed Zaki Abdeen, ki je v času mojega obiska nadzoroval gradnjo. Sedela sva v njegovi pisarni v enem od vladnih ministrstev v novi prestolnici.
“Število prebivalcev Egipta se vsako leto poveča za skoraj dva milijona. Gradnja in širitev po vsej državi sta nujni.”

V novem egiptovskem pametnem mestu bo poudarek na zeleni energiji in brezgotovinskih plačilnih sistemih, kriminala pa v njem sploh ne bo. Vladi se prav tako ne bo treba bati dogodkov, kakršni so bili protesti leta 2011, ki so strmoglavili režim Hosnija Mubaraka. Za to bo poskrbel nadzorni sistem, razpreden po vsem mestu, zasnovan v ameriškem podjetju Honeywell. A najpomembneje je, da bo novo glavno mesto kar kipelo od življenja, ki pa se tja ne bo naselilo nujno po lastni izbiri. Številnim Kairčanom se bo življenje postavilo na glavo. “Sestrična je medicinska
sestra in se je prisiljena zaposliti v bolnišnici v novi prestolnici,” je povedala 56-letna ženska, ki se je predstavila z arabskim vzdevkom Umm Abdu. “Težko se bo vsak dan vozila na delo.”

Zanjo in za druge rojene Kairčane je tisočletno mesto vse prej kot neurejeno. Zlahka obvladajo vrvež pešcev in natrpane uličice, ki so posledica organske rasti mesta. To je preživelo celo vrsto samodržcev, zato je samozadostno in zna poskrbeti zase. To ni Riad. Kairo je brezdanji človeški vrtinec, a tudi arhitekturni dosežek brez primere. Obiskovalca prijazno sprejme in ga obenem osupne. Prišlek, kot sem bil tudi sam, si ne more kaj, da ne bi bil prevzet nad njim.