December 2024

Nove zvezde polarne znanosti

Znanstveniki zbirajo podatke s polarnih območij, da bi razumeli, kako se svet spreminja. Vremenski balon, ki ga drži Hauptova, po navadi nosi radijsko sondo, instrument, ki meri temperaturo, vlažnost in tlak.

Podnebne raziskave postajajo čedalje pomembnejše
in nekoč majhna arktična
raziskovalna postaja na Norveškem
je prerasla v cvetoče znanstveno središče,
kjer strokovnjaki z različnih področij opravljajo nekatere od najpomembnejših raziskav na planetu –
drugi zaposleni pa skrbijo, da je življenje
v tem negostoljubnem kraju
čim prijetnejše.
Med obojimi so začele prevladovati ženske.

INGRID KJERSTAD
RAZISKOVALNA KOORDINATORKA, NORVEŠKI POLARNI INŠTITUT
Kjerstadova s svojim psom Yukonom obiskuje Gåsebu, kočo, približno štiri kilometre oddaljeno od Ny-Ålesunda. Yukon,
križanec med malamutom in haskijem, je eden od dveh psov Kjerstadove. Redno jo spremlja na izletih v okolico postaje, čeprav lastnica pravi, da “ga bolj kot polarni medvedi zanimajo majhne ptice”. A četudi Yukon morda ni ravno najboljši čuvaj, “je vseeno najboljši prijatelj”.

NY-ÅLESUND, majhna mednarodna raziskovalna postojanka med zasneženimi gorami in ledeno mrzlimi fjordi Svalbarda, norveškega otočja v Severnem ledenem morju, je eno najseverneje ležečih naselij na Zemlji. V zimskih mesecih je to mrzel, negostoljuben kraj, kjer sonce nikoli ne vzide, zato nizke stavbe obliva modrikasta temina nepretrgane polarne noči.

Toda kljub ostremu podnebju se Svalbard nedvomno segreva, in to skrb zbujajoče hitro – več kot štirikrat hitreje od svetovnega povprečja. To je povzročilo presenetljive spremembe v tamkajšnjem okolju.

Leta 2021 jih je obiskala fotografinja Esther Horvath, ki se posveča dokumentiranju znanstvenih odprav na polarnih območjih, da bi predstavila življenje teh raziskovalcev in prikazala človeško plat njihovega vse nujnejšega dela. Začela je fotografirati vzornike, kakršne je želela posnemati, ko je odraščala na Madžarskem. “Vedno sem si predstavljala, kakšno veselje bi me navdajalo, če bi na licih občutila ledeni piš,” pravi. “Toda bila sem deklica. Videla sem samo moške, ki so to počeli … Niti sanjati si nisem upala, da bom nekega dne res doživela kaj takega.”

Na teh fotografijah Horvathova predstavlja raziskovalke in članice osebja, ki omogočajo življenje v skupnosti. Vsaka od njih je upodobljena z nečim, kar ji bodri duha ali predstavlja njeno delo.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.

Google Play
App Store