Nova žitnica
Tako velikega traktorja ni videla še nikoli. Najprej je preoral del, kjer so rasli bananovci. Zatem njivo s koruzo. Sledile so njive fižola, sladkega krompirja in kasave. V nekaj prašnih minutah je polhektarsko zemljišče blizu mesta Xai-Xai v Mozambiku, ki je leta preživljalo Floro Chirime in njenih pet otrok, pogoltnila kitajska korporacija, ki namerava urediti 20.000 hektarov veliko farmo, zeleno-rjavo šahovnico polj na obsežnem območju v delti reke Limpopo.
“Nihče ni niti spregovoril z mano,” je povedala 45-letna Flora z glasom, tresočim se od jeze. “Nekega dne se je na moji njivi pojavil traktor in vse preoral. Nihče ni dobil odškodnine za izgubljeno machambo!”
Tamkajšnje nevladne organizacije pravijo, da so zaradi podjetja Wanbao Africa Agricultural Development Company tisoči izgubili zemljo in z njo glavni vir preživetja – z blagoslovom mozambiške vlade, ki je že večkrat prej povsem prezrla zemljiške pravice domačih kmetov, če so bile v igri velike naložbe. Tisti, ki se jim je uspelo zaposliti na velikanski farmi, delajo sedem dni na teden brez plačila za nadure. Predstavnik družbe Wanbao je obtožbe zavrnil in poudaril, da lokalne kmete usposabljajo za pridelovanje riža.
Delavka zaliva sadike oljne palme, ki jih bodo posadili na delu 220.000 hektarov velike najete posesti v Liberiji, na kateri bodo pridobivali jedilno olje. Državni voditelji upajo, da bo 35.000 delovnih mest, ki jih je obljubil malezijski proizvajalec palmovega olja, gigant Sime Darby, pripomoglo k umirjanju napetosti v tej od vojne opustošeni deželi.
Položaj, v katerem se je znašla Flora, ni nič izjemnega. Igra le eno izmed vlog v največji zgodbi svetovnega kmetijstva: presenetljivem prizadevanju, da bi Podsaharsko Afriko, območje, kjer vlada najhujša lakota na planetu, preobrazili v eno pomembnih novih žitnic sveta. Po letu 2007 so začela podjetja zaradi skoraj rekordnih cen koruze, soje, pšenice in riža po vsem svetu mrzlično povpraševati po zemljiščih. Najeti ali kupiti želijo zemljo v državah, kjer so cene zemljišč nizke, kjer so vlade naklonjene vlagateljem in kjer se za lastninske pravice pogosto nihče ne zmeni.
Večina zemljiških kupčij je bila sklenjena v Afriki, na enem redkih območij na planetu, kjer so še milijoni hektarov neobdelane zemlje in kjer je dovolj vode za umetno namakanje. Afrika ima tudi največjo “pridelovalno vrzel” na Zemlji: pridelovalci koruze, pšenice in riža v ZDA, na Kitajskem in v državah evroobmočja pridelajo približno šest ton zrnja na hektar, kmetje v Podsaharski Afriki pa v povprečju le tono – nekako toliko so v letih, ko je bila letina dobra, pridelali kmetje na pšeničnih poljih v starem Rimu v času Julija Cezarja. Zelena revolucija z mešanico umetnih gnojil, umetnega namakanja in semen visokorodnih sort – s katero se je svetovna proizvodnja žita v obdobju od leta 1960 do 2000 več kot podvojila – v Afriki kljub kar nekaj poskusom ni nikoli zaživela zaradi slabo razvite infrastrukture, šibkega gospodarstva, slabega upravljanja in bratomornih državljanskih vojn, ki so po kolonialnem obdobju pustošile po celini.
Deklica pase koze v gorah pri kraju Shiikh v Somalilandu. Čeprav se velika posestva pogosto znajdejo na naslovnicah, mali kmetje še vedno pridelajo večino hrane v Afriki. Oboji so ključnega pomena, če naj bi bila celina sposobna prehraniti svoje rastoče prebivalstvo – kaj šele preostali svet.
Številne izmed teh ovir bodo kmalu odstranjene. Letna gospodarska rast v Podsaharski Afriki je zadnje desetletje ves čas približno petodstotna, kar je več kot v ZDA in Evropski uniji. Dolgovi tamkajšnjih držav se zmanjšujejo in mirne volitve so vse pogostejše. Danes ima več kakor tretjina prebivalcev Podsaharske Afrike mobilni telefon, uporabljajo ga tudi za mobilno bančništvo, vodenje malih podjetij ali denarna nakazila sorodnikom na podeželju. Potem ko 25 let skoraj ni bilo naložb v afriško kmetijstvo, so se Svetovna banka in države donatorke končno zganile. Celina postaja laboratorij za preizkušanje novih metod za povečevanje pridelave hrane.
Enajstletna Ajiem Ogalla paberkuje za užitnimi grmovnicami med koruzo na polju indijskega podjetja Karuturi Global, ki ima v najemu del velikega kmetijskega kompleksa v odročni etiopski regiji Gambela. Potem ko je podjetje pregnalo vaščane in izkrčilo gozdove, je zabredlo v dolgove in se s težavo ohranja pri življenju.
Če bi lahko kmetje v Podsaharski Afriki z uporabo tehnologij, ki so na voljo, povečali pridelek zgolj na štiri tone žita na hektar – to bi pomenilo štirikratno povečanje in bi bilo še vedno težko dosegljivo – bi lahko po prepričanju nekaterih strokovnjakov ne le bolje prehranili sebe, temveč hrano celo izvažali. Tako bi hkrati zaslužili prepotrebni denar in pomagali prehraniti svet. Vizija je zagotovo optimistična. Tajska ta hip izvozi več kmetijskih pridelkov kot vse države Podsaharske Afrike skupaj, podnebne spremembe pa občutno ogrožajo afriški pridelek. A najzapletenejše vprašanje je, kdo bo v prihodnje kmetoval v Afriki. Bodo to revni kmetje, kakršna je Flora, ki obdelujejo po pol hektara zemlje in sestavljajo približno 70 odstotkov delovne sile na celini? Bodo to velikanske korporacije, kakršna je Wanbao, ki bodo upravljale industrijske farme po zgledu tistih na ameriškem Srednjem zahodu?
Človekoljubne organizacije, ki se ukvarjajo z lakoto po svetu in skrbijo za pravice podeželskega prebivalstva, imajo zemljiške kupčije velikih korporacij za neokolonializem in kmetijski imperializem. Nekateri kmetijski strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami pravijo, da lahko izdaten dotok zasebnega denarja ter infrastruktura in tehnologija, ki jih takšne kupčije prinesejo na revna podeželska območja, spodbudijo prepotrebni razvoj – toda le, če se velikim podjetjem in malim kmetom uspe dogovoriti.