Nova svilna pot

IZ ANKARE PRIHAJA DINAMIT. DESET TON IN DVA DNI TRAJA. TOVORNJAK SE PAZLJIVO VZPENJA, KO PREMAGUJE 760-METRSKI VZPON PO GORAH SEVEROVZHODNE TURČIJE, KJER SO ODDALJENE LEDENE POLJANE V SONCU, ZASTRTEM Z OBLAKI, VIDETI KOT VZVALOVANO DALJNO MORJE. TO JE ČUDOVITA, PREPOVEDANA DEŽELA, ČEZ KATERO BO PRAV KMALU TEKLA ŽELEZNICA.

Arslan Ustael v snegu čaka na dinamit, ponoči se temperature spustijo tudi do 40 stopinj pod ničlo. Ko stoji pred železniškim predorom, pravi, da pljunek v takem vremenu zamrzne, še preden prileti na tla. Še vedno je mlad, 30 let šteje, in sproščen, po turško dobrovoljen, celo tu gori v mrzlih oblakih, ko čaka na dinamit, s katerim bodo v goro iz vulkanskih kamnin zvrtali predor. Dobrovoljen, saj ve, da bi mlademu inženirju ta podvig lahko zagotovil kariero: gradnja proge Baku–Tbilisi–Kars, “železne svilne poti”, ki bo z nafto bogato Kaspijsko jezero povezala s Turčijo – in naprej z Evropo.

O starodavnih popotovanjih je utrudljivo razpredati. 1200 kilometrov dolgi pas ozemlja med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom poznamo kot Zakavkazje. Preden je to območje pogoltnilo rusko carstvo, je bil to eden od prehodov med Evropo in Azijo; čezenj je vodila svilna pot. Toda potovanje med Zahodom in Vzhodom ni bilo nikoli lahko. Večina trgovcev jo je za to, da so prišli od enega morja do drugega, dolga stoletja ubiralo severno: veslali so od Azovskega morja po reki Don, prenesli čolne čez stepo od ene reke do druge, potem pa pluli navzdol po Volgi do Kaspijskega jezera. Šele ko so Rusi v 19. stolet ju začeli graditi železnico čez Zakavkazje, je bilo mogoče čez to območje potovati bolj naravnost.