Nova spoznanja o vremenu

NA TIBETANSKEM VIŠAVJU se je ravno danilo, ko so se trije alpinisti na Jugovzhodnem grebenu Mount Everesta ustavili za kratek posvet. Sončni žarki so več kot poldrugi kilometer niže osvetlili pas oblakov, iz katerih so se po pobočju usipale snežinke. Možje v debelih puhovkah, opremljeni s kisiko­vimi maskami in čelnimi svetilkami, so komajda opazili ta prizor. Niso smeli tratiti časa, kajti s seboj so imeli samo omejeno količino kisika in zloglasno muhasto vreme na gori bi se lahko hitro zarotilo proti njim. Že tako so zamujali zaradi množice plezalcev, ki so se zgrinjali z nepalske strani v upanju, da jim bo tistega dne konec maja 2019 uspelo priti na vrh. Toda trojica se ni uteg­nila ubadati s tem. Kakor astronavti v vesolju so možje z vnaprej naučenimi gibi premišljeno jemali orodje in instrumente iz nahrbtnikov ter po natančno pripravljenem načrtu postavljali najvišjo vremensko postajo na svetu.

Med delom je Bakerja Perryja bolj in bolj prevzemal občutek tesnobe, ko je brskal po nahrbtnikih vseh članov skupine. Majhna, vendar bistvena dela postaje – par 2,5-centimetrskih aluminijastih cevi, s katerima se na glavni drog pritrdijo tipala za merjenje hitrosti in smeri vetra – sta manjkala. Perry in preostala člana moštva, Tom Matthews in Panuru Sherpa, so se nemo spogledali. Vsi trije so v možganih, hlepečih po kisiku, premlevali to dejstvo in iskali rešitev. Matthews in Perry, oba podnebna znanstvenika, sta se več mesecev pripravljala na ta trenutek. Njuna skupina je natančno zasnovala in izdelala številne sestavne dele dva metra visoke in 50 kilo-gramov težke konstrukcije, ki bi morala vzdržati skrajni mraz in orkanske vetrove na najvišji točki na planetu. Vremensko postajo so preizkusili v ZDA in nato še v Nepalu, potem pa so z vodjo plezanja Panurujem in njegovo izbrano skupino vodnikov zavzeto vadili, kako jo bodo postavili.

Namen te tvegane in drage odprave je bil odpraviti nekaj slepih belih lis, ki so nastale zaradi pomanjkanja podatkov z velikih višin. Ena teh belih lis je povezana z vetrom, ključno vremensko spremenljivko. Mount Everest je z višino 8850 metrov med redkimi vrhovi, ki so dovolj visoki, da segajo na območje vetrovnega stržena – enega od ozkih pasov močnih vetrov, ki obkrožajo Zemljo in vplivajo na vse na njej, od gibanja neviht do rastne dobe kmetijskih pridelkov. Še ena bela lisa je povezana s snežnimi padavinami, iz katerih se napajajo mogočni ledeniki na višini več kot 5000 metrov. Naprave, ki naj bi razvozlale te skrivnosti, so iz­delali in jih trudoma prinesli na streho sveta. Stali so natanko na poti vetrovnega stržena, toda tisti hip niso vedeli, kako naj pritrdijo tipala za veter. V dvomesečni odpravi Perpetual Planet Eve­rest Expedition pod po­kroviteljstvom National Geographica in Rolexa je sodelovalo 34 znanstveni­kov, terenske raziskave pa so opravljali na različni nadmorski višini na gori in v sosednji dolini Khum­bu. V skupini so bili geologi, glaciologi, biologi, geografi in klimatologi.

“To je okno, skozi katero se nam odpira nov pogled na planet,” je dejal Paul Mayewski, direktor Inštituta za podnebne spremembe na Univerzi v Mainu in vodja odprave. “Menimo, da morajo raziskave na Everestu opravljati znanstveniki z različnih področij, ne bi se smeli osredotočiti na eno samo. ”Pod vodstvom Mayewskega sta se 32­letni Mat­thews in 44­letni Perry povezala s 53­letnim Pa­nurujem Sherpo in skupino krajevnih vodnikov, da bi odprli to novo znanstveno okno na mogočnem vršacu. Skupina je upala, da ji bo poleg dveh samo­dejnih vremenskih postaj v bližini baznega tabora (na 5270 metrih) uspelo namestiti še tri postaje na različni nadmorski višini, vsako više od prejšnje – pri taboru II v Zahodni globeli (6464 metrov), pri taboru IV na Južnem sedlu (7945 metrov) in na vrhu Everesta. Postaje naj bi podatke pošiljale računalniškemu strežniku v ZDA in do njih naj bi imeli dostop znanstveniki z vsega sveta.