Nova priložnost za Sejšele

Nick Page, prijetni Novozelandec zagorelega obraza in skodranih črnih las, drži v roki fotografijo najbolj iskanega prebivalca otoka Assumption: rdečeuhega bulbula, ptice s črnim čopom na vrhu glave in ognjeno rdečo liso za vsakim očesom. Od leta 2013 skupina naravovarstvenih nadzornikov na tem 12 kvadratnih kilometrov velikem, kavljasto oblikovanem otoku 400 kilometrov severno od Madagaskarja po naročilu sejšelske vlade izkoreninja tujerodne vrste. Pokončali so že 5278 rdečeuhih bulbulov. Ostal je le še eden.

Aleksandri, ki so jih na Sejšele prinesli kot ljubljenčke, so ušli v divjino in zdaj ogrožajo papagaja sejšelskega jakoja, ki živi predvsem na otoku Praslin. Najeti strelci poskušajo iztrebiti vnesene ptice.

Page se je številki 5279 že dvakrat približal na strelno razdaljo, a mu je lovska sreča obakrat obrnila hrbet. Prvič je ptico preletel škarnik in jo splašil, drugič se je ulila ploha. A mladi diplomirani varstveni biolog Page pravi, da bo “z malce sreče in veliko skrivanja” slej ko prej opravil s poslednjim bulbulom. Iztegne palec in med smehom pove: “Moja tarča je tolikšna.” Rdečeuhi bulbuli so živahne ptice, ki lepo žvrgolijo. Sicer živijo v Aziji, na Assumption pa so jih kot ljubljenčke prinesli kopači gvana z Mavricija v 70. letih minulega stoletja. Ni znano, ali so lastnikom ušli iz kletk ali so jih sami izpustili. Kakorkoli, njihovo število se je naglo povečalo in iz ljubljenčkov so se prelevili v škodljivce. Ne iztrebljajo jih, ker so se naselili na Assumptionu, pač pa zaradi bližine Aldabre, 28 kilometrov oddaljenega atola v Indijskem oceanu. Aldabra, najzahodnejši izmed 115 sejšelskih otokov in atolov, je eden najpomembnejših naravnih rezervatov na svetu.

Eden izmed tamkajšnjih biotskih zakladov je tudi domorodni bulbul. Naravovarstvenike na Sejšelih skrbi, da bi azijski priseljenec na atolu tekmoval s sejšelskim bulbulom in drugimi domorodnimi pticami za omejene prehranske vire, plenil endemične nevretenčarje in na atol zanesel semena invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst. Če želiš zavarovati dragulje, moraš pregnati novodobne prišleke, je prepričan Jessie Moumou, ki vodi projekt iztrebitve. “Rdečeuhi bulbuli so enkrat že prišli na Aldabro in to se lahko ponovi.” Fundacija za Sejšelske otoke, ki upravlja Aldabro, ne sme več tvegati. Zato rešuje težavo pri izviru, torej na otoku Assumption. Bulbuli pa niso edine ptice, ki jih preganjajo nadzorniki. Izkoreninjajo tudi ščinkavcu podobne rdeče fodije, ki so tako živo rdeči, kot bi žareli v plamenih. Tudi ta vrsta ima domorodne sorodnike na Aldabri.

Kliknite na sliko za povečavo.

Kmalu po letu 2000 je tujerodni fodi na Aldabri zasnoval populacijo nekaj sto osebkov, še preden so jih opazili. Ko so populacijo odkrili, so jo začeli takoj iztrebljati. Ubijanje ptic, da bi rešili druge ptice, se morda zdi sprevrženo početje – nesmiselno poseganje v naravne procese. Ljudje so včasih kritični do ekološke obnove otokov, češ da ni to nič bolje od človekovega poseganja v ekosisteme, ki je že povzročilo veliko škode. Kot bi se igrali Boga z naravo – vzameš košček tu, ga vstaviš tja in tako naprej. (Tudi drugi prispevki v seriji člankov, posvečeni stoletnici narodnih parkov v ZDA, ki jih objavljamo letos, se osredotočajo na obnovo ekosistemov.) Ekologi, ki se ukvarjajo z obnovo ekosistemov, vidijo stvari drugače – v skladu z načelom: “Popravi, kar si pokvaril.” Ljudje so v najrazličnejša okolja hote ali nehote vnesli tujerodne vrste, te pa so ponekod do neprepoznavnosti spremenile otoške ekosisteme. To se zlasti rado zgodi, kadar so prišleki sesalci. Na odročnih otočjih, kakršni so Sejšeli, se je življenje pač razvijalo tako, da tam večinoma ni sesalcev. Na otočju so edini domorodni sesalci netopirji. Otoške vrste se ne morejo kosati s sesalci, katerih plenilstvo in tekmovalnost sta se razvila na celinah.

Mesojede rastline se hranijo z žuželkami, ki se ujamejo v njihove s tekočino napolnjene čaše. Ta endemična vrsta živi le na dveh sejšelskih otokih.

Obnova ekosistemov je namenjena uravnoteženju ekoloških razmer. Včasih je to mogoče le z odstranitvijo nasilnih prišlekov. Deset dni po tem, ko sem spoznal Pagea, je ustrelil zadnjega rdečeuhega bulbula. PRAVIJO, DA ŽIVIMO v dobi šestega množičnega izumiranja, izginjanja vrst, ki ga tokrat povzroča človek, v novem poglavju iz zgodbe o življenju na Zemlji. Kako lahko ustavimo tak razvoj dogodkov in ga obrnemo v pravo smer? Začeli bi lahko z navedbo uvoda k sejšelski ustavi: “Mi, prebivalci Sejšelov, HVALEŽNI vsemogočnemu Bogu, da živimo v eni najlepših dežel na svetu; ZAVEDAJOČ SE edinstvenosti in krhkosti Sejšelov … se zavezujemo, da bomo po najboljših močeh pomagali ohranjati varno, zdravo in delujoče okolje zase in za zanamce.” Če to zveni kot naravovarstveni manifest, kar naj, saj je na Sejšelih treba marsikaj ohraniti, zlasti na granitnih otokih v vzhodnem delu otočja.

Ti otoki, na katerih živi večina od 93.000 prebivalcev Sejšelov, so vrhovi potopljene kopnine, ki se je pred 125 milijoni let skupaj z Indijo in Madagaskarjem odcepila od veleceline Gondvane ter s seboj odnesla nekaj takratnega živalstva in rastlinstva. Milijoni let osame z občasnimi vdori novega biotskega kapitala so botrovali nastanku številnih posebnosti. Med njimi so denimo žabe, manjše od nohta na roki, orjaške želve, ki tehtajo četrt tone, kokosove palme s tako velikimi orehi, da bi vam zdrobili lobanjo, če bi vam padli na glavo, drevesa, katerih plodovi so videti kot meduze, pajkom podobni nitastonožci, ki z nogami kakor bogomolka zgrabijo plen v smrtonosni objem, in kot mačka velike kopenske rakovice.

Več si preberite v marčni številki revije National Geographic.