Nova podoba dinozavrov

Paleontologi z inovativnimi znanstvenimi metodami na podlagi množice pred kratkim odkritih fosilov spreminjajo naše predstave o teh živalih iz pradavnine – od tega, kakšne barve sta bila njihova koža in perje, do tega, kako so odraščali, kako so živeli in kako so se razvijali.

Susannah Maidment je nekega mrzlega januarskega po­poldneva stala na bregu londonskega jezera in gledala trop dinozavrov pod sabo.

Maidmentova, kustosinja britanskega Priro­doslovnega muzeja, me je pospremila na ogled parka Kristalne palače, kjer so leta 1854 prvič javno prikazali dinozavre. Skulpture so bile ob odkritju velikanska uspešnica in so povzročile dinomanijo, ki nas spremlja vse odtlej. Več kot stoletje, preden je Steven Spielberg osupnil svet z Jurskim parkom, so dinozavri v Kristalni palači tri desetletja zapored pritegnili po dva milijona obiskovalcev na leto in Charles Dickens je enega od njih omenil celo v romanu Pusta hiša.

Da bi si lahko podrobno ogledala te 166 let stare spomenike, sta naju Ellinor Michel in Sarah Jayne Slaughter, skrbnici nepridobitne organizacije Prijatelji dinozavrov iz Kristalne palače, popeljali skozi kovinska vrata do brega jezera, tam pa smo si obuli škornje za prehod do otoka. Že pri prvem koraku sem se spotaknil in čofnil v vodo. Ko sem se skobacal na otoški breg, je voda curljala z mene in zaudarjal sem po mulju iz ribnika. “Dobrodošli na Otoku dinozavrov!” je vzkliknila Slaughterjeva.

Bledo zelene skulpture, postavljene med pra­protjo in vlažnimi blazinami mahu, naredijo mo­čan, celo gospodovalen vtis. Dva igvanodona, rastli­nojeda iz krede, spominjata na velikanska legvana z izrastkom na gobcu – znanstveniki zdaj vedo, da so bili ti izrastki v resnici bodice na njihovih palcih. Kdo bi zbirko morda označil za staromodno ali za kulise iz drugorazrednega filma, toda Maidmentova v dinozavrih iz Kristalne palače vidi to, kar v resnici so: ponazarjajo vrhunec znanstvenih spoznanj iz tistega časa, zasnovani pa so na primerjavah med živečimi živalmi in tistimi maloštevilnimi fosili, ki so bili takrat na voljo raziskovalcem.

Znanstveniki še vedno uporabljajo isto tehniko, da poustvarijo te fantastične živali in zapolnijo praznine ter nadomestijo mehko tkivo pri fosilih, ki jih je načel zob časa. Na kosteh se niso ohranili dokazi o licih pradavnih obrazov, je povedala Maid­mentova, ko smo se ustavili med dvema kipoma, “vendar jih rekonstruiramo, kot da so imeli lica, ker je to nekako logično – vse današnje živali jih imajo.” Kiparji v parku so uporabili enak postopek, je pojasnila. “Popolnoma razumljivo je, da so jih na podlagi tega, kar so vedeli, rekonstruirali tako.

”V skoraj dveh stoletjih od takrat pa so znan­stveniki odkrili o dinozavrih veliko več, kot se je ustvarjalcem parka Kristalne palače sploh lahko sanjalo. Zdaj naše razumevanje doživlja novo revolucijo – poganja jo pravo bogastvo nedavno odkritih fosilov in inovativnih raziskovalnih me­tod. To obilje novih znanstvenih spoznanj nas sili, da podvomimo o nekaterih splošno razširjenih predstavah o teh pradavnih živalih.

KAKO SO SE GIBALI

Prelomno odkritje je priskrbelo dokaz, da je Spinosaurus večinoma živel v vodi. Imel je rep, prilagojen za poganjanje v vodi, naprej pomaknjeno težišče, kar je dobro za plavanje, in ukrivljene kremplje, primernejše za lovljenje plena v vodi kot za hojo po kopnem.

Znanstveniki zadnjih nekaj let odkrivajo pov­prečno približno 50 novih vrst dinozavrov na leto, kar je bilo pred desetletji nepredstavljivo veliko. Zdaj ta posodobljeni zverinjak obsega vse od drob­nih letalcev z netopirskimi krili do dolgovratih rastlinojedih dinozavrov, ki so bili največje kopen­ske živali na Zemlji vseh časov.

Medicinski optični čitalniki, pospeševalniki delcev in kemične analize raziskovalcem omogočajo ločevanje kamnin od kosti, s katerim se dokopljejo do najmanjših skritih značilnosti fosilov, od barve dinozavrovih jajc do oblike njihovih možganov – v naši enciklopediji dinozavrov so zdaj zajete doslej nepredstavljive podrobnosti, povezane s tem, kako so se te živali rojevale, odraščale in živele.Znanstveniki s temi orodji ne spreminjajo samo splošnih predstav o dinozavrih, po svoje oživljajo ta neverjetna bitja. Ko gre za odkritja o dinozavrih, “iskreno mislim, da živimo v zlati dobi,” pravi paleontolog Steve Brusatte z Univerze v Edinburghu.

In kar prav je da naša očaranost nad dinozavri ne pojenja. Sto petdeset milijonov let so prevladovali v pokrajinah starodavne Zemlje in živeli na območjih vseh sedmih današnjih celin. V času svoje vladavine so bili nadvse uspešni in so se okolju prilagodili z najrazličnejšimi oblikami in velikostmi.

Brusatte in drugi ocenjujejo, da so znanstveniki katalogizirali več kot 1100 vrst izumrlih dinozavrov; to pa je le majhen del vrst, ki so nekdaj živele, kajti fosilizacija je mogoča samo v posebnih razmerah in zgolj v nekaterih okoljih.

Njihova zgodba se nadaljuje še dandanes. Ko je pred 66 milijoni let na polotok Jukatan v Mehiki treščil asteroid in izbrisal tri četrtine življenja na Zemlji, je skupina dinozavrov preživela – pernata bitja, ki jim danes pravimo ptice.

Zahodna znanost dinozavre uradno raziskuje šele približno od leta 1820, a v tem času zbrano znanje nam pomaga razumeti, kako stalne spremembe na planetu vplivajo na kopenske živali. Ko so celine drsele narazen in se nato na novo združevale – to pa je spremljalo spreminjanje temperature in morske gladine – so dinozavri vztrajali.

Česa se lahko naučimo od njihovih odzivov in trdoživosti? Za pripovedovanje takšne epske zgodbe se je treba odpraviti na lov za kostmi dinozavrov po vsem svetu in paleontologi od Aljaske do Zimbabveja so pri tem uspešni kot še nikoli.

Prve fosilne ostanke spinozavra so odkrili v Egiptu v drugem desetletju prejšnjega stoletja, vendar so bili uničeni v bombnem napadu na Nemčijo med drugo svetovno vojno. Kljub temu so ohranjeni terenski zapisi, skice in fotografije izvirnih fosilov, skupaj z nekaj posamičnimi kostmi in zobmi, odkritimi pozneje v 20. stoletju, dali slutiti, da je bilo življenje tega skrivnostnega bitja s hrbtnim jadrom tesno povezano z vodo.