(Ne)znana Ljubljana

V podpodju Grand hotela Union smo našli košček zgodovine, imenovan Rdeči kotiček, kjer je takratni direktor hotela ustvaril miniaturni muzej in pred pozabo rešil kopico redkih eksponatov. Našli smo stare kleti v Pivovarni Union, kjer so nekdaj z gorami ledu hladili uskladiščene sode piva. Iz podzemlja smo pogled uprli v nebo. Plazili smo se po strehah Stare Ljubljane, si ogledovali kipe, oprezali za skritimi dvorišči. Našli smo Merkurja, ki z Urbančeve hiše maha Ljubljančanom v pozdrav. Z njim smo odkrili nov, povsem neznan pogled na Ljubljano.

Spomnili smo se Krpana in njegove kobilice, ki iz stolpiča na Lutkovnem gledališču pokukata vsako polno uro. Na streho smo zvlekli luči, ga osvetlili in pokazali od blizu. Tako od blizu, da bi se ga lahko dotaknili. Fotografirali smo jedrski reaktor na obrobju Ljubljane, za katerega večina sploh ne ve, da obstaja. Še vedno me spravi v smeh spomin na odgovor vodje izmene, ko sem telefoniral, da prihajamo: “V redu, bom zagnal reaktor.” Nič lažjega. V Cankarjevem domu nas je med fotografiranjem orgel razsvetljeval legendarni organist Mišo Frelih.

Zabavali smo se ob misli, da bomo na deponiji s studijsko natančnostjo osvetlili nekaj, kar bi večina najraje zradirala z obličja planeta in iz zavesti. Število fotografij je že zdavnaj preseglo potrebe objavljenega eseja. Ne vem, kje je konec te zgodbe, fotografije se bodo rojevale še naprej. Vendar se mi včasih zdi, da je posneta fotografija celo manj pomembna od procesa, v katerem nastaja. Morda je to vzvod, ki zgodbo vali naprej. In ja, to mesto imam rad.

več fotografij na ngm/dodatno