Neoskrunjeni zaklad
Plenilci grobov so desetletja ropali po tem starodavnem perujskem arheološkem najdišču. Eno kraljevo grobnico, skrito že več kot tisoč let, pa so spregledali.
Pozno popoldan so se na perujski obali zbirali domači delavci, arheologa Mi³osz Giersz in Roberto Pimentel Nita pa sta v bližini vhoda v starodavno grobnico odpirala niz majhnih zapečatenih prostorov. V nišah, ki so bile več kot tisoč let skrite pod plastjo težkih, na soncu posušenih opek, so bile velike lončene posode, nekatere poslikane s kuščarji, na drugih so bili upodobljeni režeči se človeški obrazi. Ko je Giersz izvlekel opeko iz zadnjega predelka, se je spačil. “Tu doli grozno smrdi,” je pokašljal. Nezaupljivo se je zastrmel v velik neposlikan lonec. Poln je bil razpadlih puparijev, ostankov muh, ki jih je nekoč pritegnila vsebina posode. Umaknil se je in vstal, v zrak se je dvignil oblaček 1200 let starega prahu, ki si ga je otrkal s hlač.
V treh letih izkopavanj na tem najdišču, ki se imenuje El Castillo de Huarmey, je naletel na nepričakovan ekosistem smrti – od sledov žuželk, ki so se nekdaj hranile s človeškim mesom, do kač, ki so se zvile na dno lončenih posod in poginile, pa afriških čebel, ki so prirojile iz podzemnih prostorov in napadle delavce.
Mnogi so ga svarili, da bo težko izkopavati v grušču El Castilla in da bo s tem samo zapravljal čas in denar. Vsaj sto let so plenilci že rili v pobočje hriba in iskali grobnice s starodavnimi okostji, ozaljšanimi z zlatom in ovitimi v najfinejše umetelne tkanine, kar jih je kdaj bilo. Kačasti hrib štiri ure vožnje severno od Lime je bil videti kot križanec med Luninim površjem in z zemljo zasutim smetiščem – ves naluknjan z jamami, nastlanimi s starodavnimi človeškimi kostmi pa s sodobnimi smetmi in cunjami. Plenilci pogosto odvržejo oblačila, preden se odpravijo domov, iz strahu, da ne bi med domače zanesli bolezni pokojnih.
Toda Giersz, priljuden 36-letni posebnež, ki na Varšavski univerzi predava andsko arheologijo, je bil odločen, da bo kljub temu izkopaval tam. Prepričan je bil, da se je v El Castillu pred 1200 leti pripetilo nekaj pomembnega. Pobočje je bilo posejano s kosi tkanin in odlomkov lončenine malo znane perujske varijske kulture, katere središče je bilo daleč na jugu. Tako si je s skupinico raziskovalcev z magnetometrom in s fotografijami, ki so jih iz zraka posneli z zmajem, začel ustvarjati predstavo, kaj leži pod zemljo. Zbrani podatki so razkrili nekaj, kar so rodovi plenilcev grobov spregledali: medel obris zasutih zidov, ki so potekali ob skalnem južnem obronku hriba. Giersz in poljsko-perujska skupina sta zaprosila za dovoljenje, da bi začela izkopavati tam.
Izkazalo se je, da je medli obris blodnjak stolpov in visokega obzidja, ki se je razprostiralo čez ves južni del El Castilla. Zdelo se je, da je obsežni kompleks, ki je bil nekdaj prebarvan škrlatno rdeče, varijsko svetišče, v katerem so častili prednike. Ko je skupina jeseni 2012 kopala pod slojem težkih trapezoidnih opek, je našla nekaj, kar si obeta najti le malo arheologov, ki preučujejo Ande: neoplenjeno kraljevo grobnico. V njej so bile pokopane štiri varijske kraljice ali princese, najmanj 54 drugih visokorodnih posameznikov in več kot tisoč izbranih varijskih izdelkov, od velikih zlatih ušesnih okraskov do srebrnih skled in sekir iz bronaste zlitine, sami najfinejši rokodelski izdelki.
VIDEO (posnetek je v angleščini)