Neokrnjena morja

Slikovito nebo so prekrivali oblaki, ki so jih prebadali sončni žarki, mi pa smo pluli proti prepadnim nazobčanim pečinam. Njihovo vznožje je bilo od daleč videti kakor posejano z rjavimi skalami. A ko smo se približali, smo opazili, da se nekatere premikajo. Kakor da jih priteguje nekakšna nepremagljivagravitacijska sila, so posamezne zdrsnile v morje in ob neznatnem pljusku izginile. Čoln smo zasidrali sto metrov od obale in se, opremljeni z maskami in dihalkami, tiho spustili v vodo. Rjave skale so nenadoma oživele: na obali je bilo na stotine filipovih morskih medvedov vseh velikosti, od odraslih samcev do dvomesečnih mladičev.

V premikanju teh je bilo zaznati vznemirjenost, kakor da so se razveselili novih igrač. Odrasle živali pa so nas le lenobno opazovale, komajda se jim je ljubilo odpreti oči. Filipov morski medved – v resnici vrsta morskega leva – pooseblja edinstveno zgodbo o uspešnem ohranjanju morskega okolja. Številni predstavniki vrste, ki so jo pred stoletjem z lovom tako rekoč povsem iztrebili, zdaj živijo na čilskem Otoku Róbinsona Crusoeja in tamkajšnja populacija se še povečuje. Kako je mogoče, da v Čilu, kjer res intenzivno izkoriščajo morje, morsko živalstvo tako dobro uspeva? Čile je ozka, razpotegnjena država z Andi kot hrbtenico, ki poteka vzdolž meje z Argentino od severa proti jugu.

Nizkoplavute murene na Otoku Alejandra Selkirka preiskujejo luknje in razpoke in oprezajo za ribami.

Od te gorske verige se ozemlje spusti na zahod proti 4000 kilometrov dolgi tihooceanski obali. Čile ima tudi 3,6 milijona kvadratnih kilometrov morja, kar je skoraj petkrat več od njegovega kopnega. To je izrazito oceanska država. Ena njenih najpomembnejših gospodarskih dejavnosti je ribištvo. Leta 2010 je bila sedma na svetu po skupnem ulovu morskih živali, predvsem zaradi industrijskega ribolova, osredotočenega na vrste, kot so perujski sardon, čilski pisani šur in pacifiška sardela. Že v 70. letih minulega stoletja so Čilenci z ribolovom prestopili meje trajnostnega gospodarjenja z morjem.

Po podatkih ministrstva za ribištvo se na sedmih ribolovnih območjih od 25 izvaja ribolov v popolnem obsegu, na šestih v čezmernem obsegu, devet pa je izčrpanih. Tri ribolovna območja upravljajo trajnostno. Na več kot polovici čilskih ribolovnih območij je ribji stalež propadel ali je na poti v propad, tudi na tistih s komercialno pomembnimi vrstami, kot so južni oslič, patagonska zobata riba in čilski pisani šur. Naravovarstvena skupina Neokrnjena morja (Pristine Seas), ki deluje pod pokroviteljstvom društva National Geographic Society, išče zadnja ohranjena naravna območja v svetovnih oceanih – odročne kraje, kjer vidimo, kakšni so bili oceani pred 500 leti, preden je zaradi industrijskega ribolova iz njih izginila velikanska množina živali. Na podlagi različnih podatkov, denimo o številu prebivalcev, oddaljenosti od pristanišč in razporeditvi ribolovnih območij, je nastal seznam območij, kjer bi še utegnil biti ohranjen zdrav morski ekosistem. Čile se zaradi dolge zgodovine ribištva res ni zdel primeren kandidat za kaj takega.

A na naše presenečenje se je na zemljevidu 850 kilometrov zahodno od severne čilske obale pokazalazelena pikica: otočje Desventuradas (v španščini Nesrečno otočje). Na enem izmed otokov, San Félixu, je majhno, a strateško pomembno pomorsko oporišče. Drugi, San Ambrosio, je nenaseljen, le od leta 1901 peščica ribičev z Otočja Juana Fernándeza tam občasno lovi jastoge. Leta 2013 smo skupaj z naravovarstveno organizacijo Oceana izpeljali odpravo na otočje Desventuradas. Namenili smo se raziskati habitate okrog njega, ugotoviti, v kakšnem stanju so, in z National Geographicom posneti dokumentarni film, da bi lahko svoje izsledke predstavili čilski javnosti. Čilska mornarica nam je izdala dovoljenje za obisk San Ambrosia, na San Félix pa nam ni dovolila, ker je vojaško območje. Na San Ambrosio smo prispeli po dveh dneh plovbe iz Antofagaste. Zasidrali smo se in obiskali ribiško kočo, a je bila prazna in zaklenjena.

Vse naokrog so ležale vrše za jastoge. Bile so velikanske – daljše od metra – in presenetila nas je velikost odprtin, saj bi človek skoznje lahko potisnil glavo. Če so vrše tolikšne, kako veliki morajo biti šele tamkajšnji jastogi, smo se čudili. V pričakovanju odgovora smo spustili v vodo podmornico DeepSee in z njo opravili prvi podmorniški potop v zgodovini otočja Desventuradas.

Majhna južna nototenija si je zavetje pred plenilci poiskala v spužvi.

Ladjo Argo smo zasidrali na severni strani San Ambrosia. Tamkajšnje navpične pečine so nam dajale zavetje pred visokimi valovi, ki so potovali od jugozahoda in butali ob obalo na drugi strani otoka. Iz negotovega zavetja sredi Tihega oceana smo se nekaj sto metrov od obale, zaprti v akrilni mehurček, potopili pod morsko gladino. Z nje nismo videli morskega dna.

Spustili smo se v podvodno kraljestvo in postopoma pojemajoča sončna svetloba je bila edini opomnik na svet nad nami. Na globini 110 metrov se je globoka modrina okrog nas spremenila v kontrasten svetlo-temni mozaik, ko smo drseli vzdolž temne bazaltne žile, dvigajoče se iz svetlejšega peska na morskem dnu. Iz luknje v skali sta moleli tipalki.

Previdno smo se jima približali, in ko smo tiho lebdeli nad njima, smo z žarometi osvetlili jastoga z velikansko glavo. Dolg je bil 54 centimetrov in nedvomno največji, kar smo jih kdaj videli. Med prvimi potopi s podmornico smo opazili globokomorske morske pse, rakovice, ki so nad glavo držale spužve, nove vrste globokomorskih koral in rib – med njimi morsko podgano, oblikovano kot raketoplan – in na stotine jastogov; eden od njih je tehtal kar sedem kilogramov.