NEK

Najprej smo začeli postavljati bivalne barake s sanitarijami za tisoč ljudi. Izdelovali so jih v Škofji Loki, samo sestaviti jih je bilo treba. Kmalu zatem smo začeli graditi še jedilnico in kuhinjo. Bil sem pomočnik vodje gradbišča,” pripoveduje Stane Škofič, upokojeni gradbenik iz Maribora. “Med­tem so bili izkopi končani in začeli smo graditi objekte elektrarne. Na mestu, kjer stoji reaktor, smo naredili pet metrov debelo betonsko ploščo. Pogosto smo delali ponoči, tudi ob sobotah, včasih za konec tedna.”Škofiču sta se že kmalu pridružili žena in tri­letna hčerka. “Junija, ko se je končal pouk, sva prišli v Krško še midve,” pove Marija Škofič, ki je bila pred tem zaposlena v šoli, bila je profesori­ca angleščine. “S sodelavko sva sproti prevajali vso dokumentacijo, povezano z zagotovitvijo kakovosti del, zapisnike, protokole o preverjanju kakovosti betona, železa … Ekipa iz Westinghou­sa – nekateri uslužbenci so se preselili v Krško z družinami – je imela ves čas pregled nad vsem.” Mož pri tem prikimava in dodaja: “Po eni strani je bilo tako, kot da bi gradili velikansko hišo, po drugi pa je bil ves čas nadzor izredno strog. Westing­house je imel v Krškem nadzorni oddelek, lastno skupino gradbincev … Vsako delo je lahko steklo šele, ko smo dobili potrditev. Po Savi je splavalo veliko betona, ker ni bil čisto prave kakovosti.”

KAKO SMO GRADILI JEDRSKO ELEKTRARNO
Zaradi hitro rastočih potreb po električni energiji so v letih 1964–69 na Krškem polju potekale raziskave o primernosti te lokacije za gradnjo jedrske elektrarne. Ker je bila ocena različnih vidikov pozitivna, sta oktobra 1970 Stane Kavčič in Dragutin Haramija, predsednika izvršnih svetov tedanje slovenske oziroma hrvaške skupščine, podpisala sporazum o skupni gradnji. Ta je stekla proti koncu leta 1974. V Vrbini, ki leži tik ob Savi približno dva kilometra jugovzhodno od središča Krškega, je bila postavljena elektrarna z jedrskim reaktorjem tlačnovodnega tipa. Gradnjo so pod nadzorom ameriške elektroenergetske družbe Westinghouse, ki je dobavila reaktor in opremo, opravila slovenska in hrvaška podjetja. Končala se je v manj kot sedmih letih. V 70. letih je bila v bližnji Brestanici zgrajena še plinska termoelektrarna, ki ima možnost zagona brez zunanjega vira napetosti, njena primarna vloga pa je, da ob razpadu elektroenergetskega sistema omogoči nemoteno in varno delovanje NEK.

Prvo gorivo je bilo v jedrski reaktor poskusno vloženo 7. maja 1981, oktobra istega leta je bila elektrarna prvič priključena v omrežje. Njena največja moč je 727 megavatov, zaradi lastnih potreb pa oddaja v omrežje približno štiri odstotke manj moči. V letih 1987–1993 je NEK, v kateri je danes zaposlenih več kot 600 ljudi, za gorivo uporabljala uran, ki so ga pridobivali tudi v rudniku v Žirovskem Vrhu. Gorivni cikel traja 18 mesecev, nato elektrarno ustavijo, opravijo remont in zamenjajo gorivo, v katerem je 23 ton obogatenega urana 235.

Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 je bil pravni status NEK vse do leta 2003, ko je bila ratificirana meddržavna pogodba, nedorečen. Po tej pogodbi predlaga predsednika dvočlanske uprave slovenski družbenik (podjetje Gen energija), člana uprave pa hrvaški družbenik (podjetje Hrvatska elektroprivreda). Električno energijo si državi delita v enakih deležih.

Sprva je bilo predvideno, da bo elektrarna obratovala do leta 2023. Dobro vzdrževanje in stalno posodabljanje sta omogočili, da so stekli postopki za podaljšanje obratovalne dobe do leta 2043; tako ravnajo tudi drugod po svetu. Strokovni nadzor nad različnimi vidiki varnosti v NEK izvajajo Uprava RS za jedrsko varnost, Mednarodna agencija za atomsko energijo in Svetovno združenje operaterjev jedrskih elektrarn (WANO). V NEK navajajo, da se elektrarna v zadnjem desetletju po obratovalnih kazalcih uvršča v najvišji razred in spada med 60 najučinkovitejših jedrskih elektrarn od 443, kolikor jih danes obratuje na svetu. Slovenija je ena od 31 držav z jedrskimi elektrarnami.