Negotove razmere

To ni več Libanon z obilnimi, sproščenimi nedeljskimi kosili in poletnimi prometnimi zamaški zaradi množice vozil, v katerih ljudje pred bejrutsko vročino bežijo v hladne zelene gore ali k Sredozemskemu morju; to je Libanon z vse več podhranjenimi otroki in pomanjkanjem hrane. Gorivo, kadar ga je sploh mogoče dobiti, je za marsikoga pregrešno drago, zato se ni več tako preprosto voziti na delo ali v šolo, kaj šele na izlete ob koncu tedna. Življenjski slog se je spremenil, izgubil je vso življenjsko moč, ki me je pred približno 20 leti kot novinarko privabila v deželo prednikov.

Težko je ljubiti kaotično deželo, ki izstopa po “izvažanju” svojih otrok. Libanon je že dolgo kraj, ki ga ljudje zapuščajo: da bi pobegnili pred vojno, politično nestabilnostjo, revščino in lakoto; da bi si odprli pot do znanja in učenja; da bi bili v diaspori spet skupaj s sorodniki; in preprosto zaradi želje po boljšem življenju. Ne-kateri moji sorodniki so se izselili že proti koncu 19. stoletja.
Veliko Libanoncev se zdaj ubada z istim vprašanjem – naj ostanejo ali odidejo. Od leta 2019 se je število vlog za pridobitev potnega lista podeseterilo in zdaj je treba čakati že precej več kakor leto le, da prideš na vrsto in oddaš obrazec. Tisti, ki ne morejo čakati ali nimajo denarja za potni list, se zatečejo na morje, ki že od davnih dni pomeni obljubo novega življenja v novih deželah. Na zahrbtni poti čez morje v Evropo je umrlo že na desetine Libanoncev.