Navzgor in proč

Z NASINIM PROGRAMOM ARTEMIS BOMO NAREDILI
VELIK KORAK PROTI LUNI, MARSU IN ŠE NAPREJ.

Nasa je preklicala prvi poskus izstrelitve Artemis I avgusta 2022, čeprav so se ga udeležili številni pomembneži, zaradi skrbi glede vremena, nepravilnega delovanja enega od temperaturnih tipal in puščanja vodikovega goriva. Naslednji mesec je odpovedala še en poskus zaradi obsežnejšega uhajanja plina. Sledil je hurikan Ian, nato novembra hurikan Nicole. Nato so 16. novembra le nekaj ur pred načrtovano izstrelitvijo zaznali še eno puščanje. Rezervoarji so bili skoraj polni, zato je bilo približevanje raketi nevarno. Nasa je v akcijo poslala “rdečo posadko”, da ročno zategne matice na ventilu. “Raketa je živa. Škripa. Pri prezračevanju spušča zvoke. Vse to je precej strašljivo,” je dejal Trenton Annis, ki je sodeloval pri popravilu.

Končno se je, potem ko so izpolnili vseh 489 pogojev za izstrelitev, Artemis I odpravila na pot. Vesoljska ladja Orion je 28. novembra poletela onkraj Lune na oddaljenost več kot 432.000 kilometrov, kar je 32.000 kilometrov dlje od katerekoli druge povratne odprave z možnostjo človeške posadke. Kapsula je 11. decembra čofnila v ocean ob mehiški obali Kalifornijskega polotoka. “To je bila uspešna odprava,” je po padcu kapsule v morje olajšano dejal Mike Sarafin, vodja odprave Artemis I.

ARTEMIS II bo 10-dnevno potovanje okoli Lune, ki bo astronavte v najbližji točki poneslo 10.500 kilometrov od Luninega površja.

Kochova, ki je skupaj z mano opazovala izstrelitev Artemis I, je bila marca izbrana za to zgodovinsko nalogo. Uradniki agencije so skušali njo in njene sodelavce iz Nase presenetiti s tajnim osebnim sestankom. Dva sta zamujala; tretji je poklical, ko se je vračal z obiska pri zdravniku. Začetna zadrega se je hitro spremenila v val navdušenja.
Kochova, inženirka elektrotehnike in ena od dveh strokovnjakov med člani odprave Artemis II, je na poklicni poti že dosegla lepe uspehe, od dela na raziskovalni postaji na južnem tečaju do pomoči pri izdelavi znanstvenega instrumenta, ki je na krovu Juno, vesoljskega plovila, ki zdaj kroži okoli Jupitra. Pridružili se ji bodo trije vojaški piloti: Reid Wiseman in Victor Glover iz Nase ter Jeremy Hansen iz Kanadske vesoljske agencije.

Ali bo ta vizija res vodila do trajne človeške navzočnosti na Luni ali celo do posadke astronavtov, namenjene na Mars, je za zdaj še nerešeno vprašanje. Program Artemis je še v zgodnji fazi. Med prvim poskusnim poletom aprila letos je raketa Starship eksplodirala le nekaj minut po izstrelitvi. Upoštevati je treba tudi javno mnenje oziroma podporo. Od leta 2019, to je od 50. obletnice pristanka Apolla 11 na Luni, so številne ankete pokazale, da samo manj kot četrtina Američanov meni, da bi morala biti Nasina glavna prednostna naloga pošiljanje ljudi na Luno. Celo v času Apolla so vesoljske odprave s človeško posadko doživljale kritike zaradi porabe milijard dolarjev, ki bi jih lahko uporabili za reševanje težav na Zemlji.

Zdaj se vračamo na Luno v času vse hujše podnebne in biotske krize, naraščajočega političnega ekstremizma, očitnih rasnih neenakosti in vojne med Rusijo in Ukrajino. V tem zloveščem ozračju se Nasini astronavti dobro zavedajo, da niso le javne osebnosti, temveč tudi navdihujoči simboli: raziskovanja, znanosti, nacionalnega duha.
Za nas ljudi ni samoumevno, da se odpravimo iz Zemljinega ozračja, kaj šele, da gremo na Luno. V mikrogravitaciji se naša kri začne razgrajevati. Kosti postanejo krhke. Poslabša se nam vid. Brez stalnega nadzora nam zdravje lahko hitro zelo opeša. S premagovanjem človekovih bioloških meja na potovanjih v vesolje se je desetletja ukvarjalo več sto tisoč strokovnjakov, ki so se trudili, da bi potovanja v vesolje postala ne le mogoča, ampak nekaj vsakdanjega. Če se vizija programa Artemis uresniči, bi lahko segli ne samo do Lune, ampak še dlje.