National Geographic 33

Leta 1888 je 33 smelih mislecev – znanstvenikov, raziskovalcev in učenjakov – ustanovilo društvo
National Geographic Society
z namenom, da bi ljudi spodbudili
k drugačnemu pogledu na svet in k temu,
da bi ga tudi drugače razumeli.
S tem so se odzvali na preizkušnje,
ki jih je prinašal tisti čas.
Seveda se je odtlej marsikaj spremenilo,
a pri National Geographicu
nas še vedno navdihuje prepričanje,
da lahko ljudje, ki si z združenimi močmi
prizadevajo za boljši svet, veliko dosežejo.
V tem duhu vam predstavljamo projekt
National Geographic 33,
s katerim želimo opozoriti na VIZIONARJE,
USTVARJALCE, ZVEZDNIKE in
PUSTOLOVCE z vsega sveta in
jim hkrati izraziti priznanje, ker trdno verjamejo,
da svet potrebuje domiselne rešitve in takojšnje
ukrepanje – zato se je vsak od njih
po svoje odzval na ta klic.

Yvon Chouinard
NENAVADNI MOGOTEC, KI JE USTVARIL NAJVEČJO BLAGOVNO ZNAMKO OBLAČIL IN OPREME ZA AKTIVNOSTI NA PROSTEM, NATO PA SE ODREKEL LASTNIŠTVU

Je nepopravljiv pesimist.
Tako je denimo prepričan, da podnebne krize ne bo mogoče odpraviti, če se ljudje ne bodo duhovno povezali z naravo, kot je to storil sam na vršacih Wyominga in v skalnih stenah Yosemitskega narodnega parka. Čeprav je prepričan, da podjetja, ki kotirajo na borzi, trajnostnosti ne bodo nikoli postavila pred zaslužek delničarjev, temu prepričanju kljubuje z idealističnim pogledom na to, kaj lahko stori posameznik, če ima na voljo ustrezne vire – pri njem je to ena največjih znamk oblačil in opreme za aktivnosti na prostem. Pravi, da je danes precej dejavneje vključen v poslovanje Patagonie kot pred dvema letoma, ko se je odpovedal lastništvu. Poskrbeti mora namreč, da bo podjetje delovalo tudi v prihodnje, saj je to edina možnost, da Patagonia izpolni velikopotezno poslanstvo – “rešiti planet, ki je naš dom”.
– Grayson Haver Currin

Yvonne Aki-Sawyerr in Eugenia Kargbo
LOKALNI VODITELJICI, KI DOMAČE MESTO REŠUJETA PRED IZREDNIMI PODNEBNIMI RAZMERAMI

Pred desetimi leti, ko se je v Sierri Leone končevala epidemija ebole, je Yvonne Aki-Sawyerr nenadoma opazila, kakšne posledice je imela neka druga katastrofa. Tropske deževne gozdove okoli prestolnice Freetown so bili izkrčili, da so si zagotovili življenjski prostor in kurjavo. “Preblisnilo me je, koliko gozdov je izginilo,” pravi. “Avto sem ustavila ob cesti in zajokala.” Temperature tam danes redno presegajo 37° C, v deževni dobi vročino spremljajo tudi uničujoče poplave in zemeljski plazovi. V enem od njih je leta 2017 umrlo več kot tisoč ljudi. Sierra Leone je ena od podnebno najranljivejših držav na svetu, obenem pa tudi ena najrevnejših, zato se le stežka prilagaja krizi, ki so jo z rabo fosilnih goriv povzročile predvsem bogate države.

Kljub številnim preizkušnjam sta mestni voditeljici dosegli precejšen napredek pri ponovnem pogozdovanju prej izkrčenih predelov. Skupnost je v zadnjih petih letih v okviru projekta Freetown the Tree Town zasadila več kot 1,2 milijona dreves; ohranilo se jih je kar 82 odstotkov. Drevesne krošnje ponujajo več sence starejšim, korenine pa varujejo soseske pred zemeljskimi plazovi.
– Arielle Samuelson

Maya Gabeira
DESKARKA NA VALOVIH, KI SKUŠA OMILITI TEŽAVE S PLASTIČNIMI ODPADKI

Po treh operacijah hrbtenice in štirih letih okrevanja se je v njej nekaj premaknilo. “Spet sem se postavila na noge,” pravi. To jo je okrepilo. Januarja 2018 se je v Nazaréju spustila po 21-metrskem velikanu, največjem, po katerem je kdaj deskala ženska. Dve leti pozneje je podrla lastni rekord z deskanjem po 22-metrskem valu, največjem, s katerim se je tisto sezono pomeril katerikoli človek.

Zaradi časa, preživetega ob oceanu in v njem, ji težave, ki pestijo morske ekosisteme, kajpada niso tuje. Opozarja predvsem na razširjenost odpadkov in plastike. “Morje je najpogosteje morje smeti,” pravi. “Tako pač je.” O pomenu varstva narave in boja za spremembe jo je učil že oče, ustanovni član brazilske zelene stranke. “Ko sem zdrsnila v ocean, je bil to potop iz zelene narave, ki sem jo spoznavala z očetom,” pravi, “v modrino.” Zdaj svoj sloves ene najbolj znanih deskark na valovih na svetu zastavlja za iskanje rešitev. Od leta 2021 je članica upravnega odbora nepridobitne organizacije Oceana. Med pandemijo je bila gonilna sila prizadevanj, s katerimi so skušali podjetje iFood, največjega dostavljavca hrane v Braziliji, spodbuditi k omejevanju rabe plastične embalaže.
– Molly Langmuir

Isabel Cristina Gámez in Oscar Andrés Méndez
GRADBENIKA, KI STA SE DOMISLILA NOVEGA NAČINA RABE PLASTIČNIH ODPADKOV Z VSEGA SVETA

Njuno podjetje Conceptos Plásticos s sedežem v Kolumbiji predeluje plastiko, torej tudi vrečke, posode za prigrizke in plastenke za šampon, v modularni gradbeni sistem iz opek in stebrov. Kosi, podobni lego kockam, so v približno 95-odstotnem deležu izdelani iz plastike, gradbinci pa morajo poskrbeti samo za streho in okna. Ekipa je od ustanovitve podjetja v Bogoti leta 2010 precej izpilila zasnovo, da je zdaj učinkovitejša. Za tipično hišo z dvema spalnicama, kopalnico, dnevno sobo, jedilnico in kuhinjo porabijo približno pet ton plastike, zgradijo jo v približno petih dneh, stane pa od 4000 do 7000 dolarjev, kar je veliko ceneje od tradicionalne gradnje. Stavbe so tudi odporne proti potresom, negorljive, dobro izolirane in jih je tako rekoč nemogoče uničiti. Kot pravi Méndez, bi morala vsaka stati več kot 200 let. Podjetje Conceptos  Plásticos je pri gradnji hiš in šol v Kolumbiji (doslej jih je zgradilo približno 50) sprva sodelovalo z več zasebnimi podjetji in z eno nevladno organizacijo.

Leta 2017 se je na Méndeza in Gámezovo obrnil zdravnik Aboubacar Kampo, takrat predstavnik Unicefa v Slonokoščeni obali. Povedal je, da plastični odpadki mašijo tamkajšnjo kanalizacijo, zaradi zastajanja vode pa se širi malarija. V Slonokoščeni obali je bilo premalo šol. Tudi šole iz blatnih opek, ki so jih imele številne skupnosti na podeželju, je bilo treba v deževni dobi pogosto popravljati. Méndez se spominja, da je pomislil: “Pa smo našli rešitev.” Samo pojasniti jo je bilo treba drugim.
– Eric Wills

Victor Glover
GLASNIK NOVE DOBE VESOLJSKEGA RAZISKOVANJA

“Ko danes kakšen pomemben dosežek človeštva označimo za ‘veliki skok’, imamo še vedno pred očmi pristanek na Luni,” pravi astronavt Victor Glover. A kaj se bo s to besedno zvezo zgodilo, ko bomo šli naprej od Lune? Glover želi ponuditi odgovor na to vprašanje, zato se pripravlja na potovanje v vesolje, daljše od odprav, ki so jih pred njim opravili drugi. Z odpravo Artemis II, načrtovano za april 2026, bo odpotoval 8000 kilometrov naprej od Lune in tako pripravil teren za prihodnje pristanke na Zemljinem satelitu in za daljša potovanja na Mars. Je eden od zgolj 17 temnopoltih astronavtov med več kot 350 ljudmi, ki jih je Nasa poslala v vesolje. “To ni zgolj potovanje v daljne kraje, to je radost za naše oči, za naša srca.”
– Mosi Secret