Naši mestni sostanovalci

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Matej Vranič

Lahko jih kar pokličete! Špela! Jožica! Marjetka!” je dejal star ribič, očitno velik šaljivec, in pomežiknil tovarišem, ki so se pri tem muzali in prikimavali. “Ja, kar pokličite jih, rade pridejo!” No, tistega dne, vsaj ob uri, ko sem se s kolesom peljal mimo ljubljanske Špice, kjer se združita strugi Ljubljanice in Gruberjevega prekopa, in malo poškilil po bregovih, jih ni bilo. So pa zato bile tam in še na nekaj drugih mestih kakšnih štirinajst dni pozneje. Mlajši od mojih dveh fantičev si je za sedmi rojstni dan zaželel vožnjo po Ljubljanici, in ko je ladjica v lepem pomladnem dnevu drsela po gladini reke, smo na njenih pravkar ozelenelih bregovih videli več nutrij. Brez strahu so nas opazovale, ko smo se jim približali na le nekaj metrov. Celo ob glasnih klicih otrok se niso vznemirile.

Še pred nekaj leti so ti zdaj vse številnejši glodavci južnoameriškega izvora le izjemoma zašli v Ljubljano, danes pa so tu, podobno kot tudi na obrobju Kopra, nekaj vsakdanjega. O prvih prosto živečih živalih, ki so jih včasih gojili na farmah zaradi krzna, so pri nas poročali že pred drugo svetovno vojno. “Razloge za širjenje nutrij v Ljubljano lahko začnemo iskati v zadnjih letih obstoja Jugoslavije, ko so jih začeli spuščati na Ljubljansko barje, morda pa je šlo tudi za pobege,” pojasnjuje biolog dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. “Nemara imajo s to širitvijo kaj opraviti podnebne spremembe, saj je nutrija tropska oziroma subtropska vrsta.” Vsekakor tem živalim, ki pri nas resnega naravnega plenilca nimajo, dobro dene naklonjenost Ljubljančanov; ti jih krmijo s solato in z ostanki hrane.