Narodni park Big Bend

Ko sem zagledal samico ameriškega črnega medveda in njena mladička, so kakšnih 20 metrov desno, od mene stikali po goščavi meskitov, brinov in teksaških jagodičnic. Medvedka se je ustavila, a se ni dvignila na zadnje noge. Nedvomno me je slišala prihajati. Pogledala me je. V tem trenutku sem bil v vseh odločilnih pogledih šibkejši od nje. Tisto oktobrsko jutro sem sam hodil po 20-kilometrski poti South Rim Trail v narodnem parku Big Bend v zahodnem Teksasu.

Do parka, kamor sem se pripeljal takoj po zori, so me ob avtocesti spremljali črnorepi zajci in ptice veliki dirkalci, nato v prvih dveh urah enakomerne hoje navkreber nisem videl žive duše razen metuljev, dveh citronastih trupialov in pohodnika, ki se je ravno vračal s samotnega taborjenja. Po odmoru na razgledni točki South Rim, s katere se odpira veličasten pogled na presenetljivo zelen puščavski svet severne Mehike, sem začel srečevati še druge redke pohodnike in pohodnice, ki so se do razgledne točke vzpenjali iz nasprotne smeri. Ena od njih je povedala, da je videla medvedko z mladičema. 

Znaki po vsem parku turiste opozarjajo na velike divje zveri, toda v njem živi zgolj 40 črnih medvedov; dotlej še nisem bil naletel na nobenega, čeprav sem reden obiskovalec že skoraj tri desetletja. Poleg tega črni medved redko napade človeka. Toda na poti čez Teksas sem v kraju Marathon prav o tej medvedki slišal nekaj, kar mi je dalo misliti. Pred dnevi je izgubila tretjega mladička – nekaj kilometrov od tod je zataval na cesto in neko vozilo ga je zbilo. Zdaj sva se gledala iz oči v oči. Umaknil sem pogled in z mirnimi koraki nadaljeval pot, teže pa sem krotil misli, ki so mi rojile po glavi: So medvedi maščevalni? Ali žalujejo? Potem je pot ostro zavila in gledal sem, kako se je okrnjena družina črnih kosmatincev počasi umaknila v gozd.

Ta mama, sem si rekel, ni nič drugačna od moje, ki je prav tako izgubila otroka in se potem s podvojeno materinsko skrbjo posvečala preostalima dvema. Opazovanje vsega obilja divjih živali in rastlin v znamenitih narodnih parkih, kot so Yellowstone, Denali in Everglades, je že samo po sebi razkošno doživetje. Toda takšno stapljanje z naravo dobi sredi puščave drugačen pomen. Opomni te, da je življenje dragoceno, in hkrati, da ga najdeš tudi tam, kjer ga najmanj pričakuješ. Življenje v puščavi Chihuahua, katere del je tudi 3243 kvadratnih kilometrov veliko območje Big Benda, kaže predvsem trdoživost in pogosto je napačno razumljeno, obenem pa se ti globoko usidra v spomin.

Big Bend, ki je po vrstnem redu nastanka 27. narodni park v ZDA, ima še eno posebnost, zaradi katere je vpleten v ozemeljske zdrahe: 190 kilometrov njegove meje teče po državni meji z Mehiko, to pa je približno šest odstotkov celotne meje, ki ločuje državi. Arizonski Zvezni spomenik Organ Pipe Cactus prav tako leži ob meji, a ga od južne sosede ZDA že od leta 2006 ločuje ograja, zgrajena, potem ko je štiri leta prej tam neki Mehičan ustrelil čuvaja parka. Vzdolž dolge in razgibane meje parka Big Bend pa ni bila postavljena nobena podobna fizična ovira, zato je park, tudi kadar z ničimer ne priteguje pozornosti, nenehno predmet razprave o suverenosti ZDA in nacionalni varnosti. Zaradi nevarnosti trgovine z mamili, nezakonitega priseljevanja in celo terorizma se na njegovem obrobju zadržuje veliko agentov zvezne policije. To je njegov paradoks: eden od najodročnejših ameriških narodnih parkov, zatočišče, kamor se je mogoče umakniti pred civilizacijo, se ne more izviti iz brezkončnega merjenja moči na geopolitičnem prizorišču.