Največji alpinist

Kako je Reinhold Messner, najslavnejši alpinist na svetu, z močjo svoje volje pomikal skrajne meje človekove vzdržljivosti.

Za zidovi trdnjave iz 16. stoletja v severni Italiji so segali v nebo vršaci Dolomitov in se bleščali v popoldanskem soncu. Znotraj zidov je Reinhold Messner, najslavnejši alpinist na svetu, gradil goro. Po njegovih odločnih napotkih je sem in tja po prašnem dvorišču hrumel rovokopač in rinil na kup skale in pesek ter vse skupaj oblikoval v umetelno piramido.

“To je Kailas, Sveta gora,” je pojasnil, medtem ko je rovokopač polnil zrak z zlatim prahom. Očitno je neskončno užival – ne samo v tem, da mu je uspelo tukaj postaviti pomanjšano najsvetejšo tibetansko goro, marveč je, vsaj tako se mi je zdelo, užival tudi v hrupu, trušču, kaosu, zmedi in prahu svojega neverjetnega podviga.

Reinholdu Messnerju se na obrazu izmenjujeta dva značilna izraza. Kadar je videti strastno odločen, s košatimi obrvmi, valovitimi lasmi in gosto brado spominja na vsemogočnega božanskega Zevsa. Tak je bil, ko je ustvarjal svojo Sveto goro.

Druga njegova značilnost je nasmeh. Iz brade se zablešči vrsta snežno belih zob – širok nasmeh ponudi brez izjem vsem, tako prijatelju kot sovražniku. In natanko tako se je smehljal, ko si je v duhu predstavljal večer, ko bo spektakularno odprl svoj, Messnerjev muzej: tiho noč bo za trdnjavskimi zidovi pretresla silovita eksplozija, ki bo simbolizirala vulkanski izbruh.

“Veliko ognja in dima bo,” je povedal navdušeno. “Mora biti ponoči, tako da bo lahko ves Bolzano priča temu enkratnemu prizoru.” Pomolčal je, da bi že vnaprej užival v ognjenem izbruhu, ki ga bodo imeli opazovalci za uničujočo eksplozijo. “In tedaj bodo prijatelji rekli: ‘Kakšna škoda,’ sovražniki pa bodo privoščljivo pripomnili: ‘Krasno, končno smo dočakali!’”