Najstniški starši

Čeprav je bilo šele nekaj minut čez šesto zjutraj, je bilo Jefrinu Bayoni že jasno, da bo zamudil v šolo. “Skoraj nič nisem spal,” je potožil 15-letni dijak. “Dojenček me je zbudil ob desetih zvečer, opolnoči in ob štirih zjutraj.” Na podeželju v severovzhodni Kolumbiji se pouk začenja zelo zgodaj. Jefrin je stal v temačni domači kuhinji in srebal kakav. Z roko si je šel čez utrujeni obraz. Njegov sin Estiven je tiho ždel v otroškem stolčku. Na vso srečo se je Jefrinov zgodnji izlet v očetovstvo tistega dne že končeval.

Sodeloval je pri praktičnem delu šolskega programa za preprečevanje najstniških nosečnosti. Estiven je v resnici robotski dojenček, ki posnema vedenje zahtevnega enomesečnega otroka, zato podnevi in ponoči v načrtovanih presledkih z jokom opozarja dijake, da ga je treba nahraniti, poskrbeti, da podre kupček, in ga previti. Naprava spremlja in zapisuje odzive ter ocenjuje dijaka glede na hitrost odzivanja. Če predolgo ne poskrbi za dojenčka, se robot izklopi, to pa vpliva na oceno, ki jo dijak dobi. Jefrin je za dojenčka skrbel 48 ur. Najstnik, ki je sicer družaben in živahen, je bil vidno izčrpan. V šolo je prišel pet minut po zvonjenju in je otročička izročil sošolki, 15-letni Alexandri Guerrero, ki naj bi bila njegova “mama” naslednja dva dneva.

Danna in njena mama Olga Alfonso skrbita za dva robotska dojenčka. Danni so dva dojenčka dodelili zato, ker je Olga rodila dvojčka.

Po vsem svetu vsako leto rodi kakih 17 milijonov najstnic. To zanje pomeni povečano tveganje za zdravje med nosečnostjo, pa tudi vseživljenjske gmotne težave zanje in za njihove družine. Mlade matere imajo zelo malo možnosti za pridobitev izobrazbe in njihove sanje o boljšem življenju se najpogosteje razblinijo. Latinska Amerika je po številu nosečnosti pri najstnicah tretja na svetu. Na svetovni ravni se je to število v zadnjih desetih letih znižalo, v Latinski Ameriki pa se znižuje počasneje kot drugod.

V Kolumbiji je kar vsaka peta mati stara od 15 do 19 let, tveganje za nosečnost v najstniških letih pa je najvišje prav pri revnejših dekletih s podeželja. Ti podatki so nas pripeljali v srednjo šolo v kolumbijskem mestu Tame. Program, v katerega so se (z dovoljenjem staršev) vključili Jefrin, Alexandra in še sto učencev devetega razreda, starih od 14 do 16 let, je namenjen preprečevanju zgodnjih nosečnosti. Poleg tega, da dijaki dva dni skrbijo za robotskega dojenčka, sodelujejo tudi pri 30 urah pouka, pri katerih se seznanjajo z osnovami spolne vzgoje in rabe kontracepcije ter razpravljajo o spolnih stereotipih in vlogah, nasilju v družini in načrtovanju družinskega proračuna.

Dijaki morajo iz omenjenih tem opraviti zaključni izpit ter napisati spis ali posneti video o svojih izkušnjah z dojenčki. “Pomembni sta obe, spolna vzgoja in skrb za robotskega dojenčka, saj se dopolnjujeta,” je prepričana Camila Guzmán, direktorica programa ¿Bebé? ¡Piénsalo Bien! (Dojenček? Dobro premisli!) za Kolumbijo. “Dijakov nimamo namena strašiti. Želimo le, da bi premislili o spolnosti in nosečnosti. Nič ni narobe, če bodo imeli otroke – ampak ko bodo pripravljeni.” Robotske dojenčke so razvili v ZDA pred več kot 20 leti, program pa izvajajo po vsem svetu. Sicer je razmeroma drag, saj denimo v Kolumbiji stane kar sto dolarjev na dijaka, za pravilno izvedbo pa je potrebnih več inštruktorjev. Zaradi tega se kajpada postavlja vprašanje izvedljivosti v deželah v razvoju, ki razpolagajo z omejenimi sredstvi.

A program se je izkazal za učinkovitega. V podatkih iz raziskave, v katero je bilo vključenih več kot 1400 dijakov iz neke kolumbijske pokrajine, so število najstniških nosečnosti s programom zmanjšali kar za 40 odstotkov. Alexandra, ki načrtuje študij inženirstva na kolidžu, a obenem priznava, da bi čisto zares rada postala igralka, je bila že po enem tednu sodelovanja v programu trdno odločena, da še ni čas za materinstvo. “Ne želim si še otroka. Nisem sposobna skrbeti zanj,” je dejala. “Mogoče takrat, ko bom stara 25 ali 26 let in bom imela študij že za seboj.”