Na strehi sveta

Kan sanjari o avtu.
Ni pomembno, če ni ceste. Njegov oče, prejšnji kan, si je vse življenje prizadeval zanjo. Novi kan počne isto. Pravi, da bi cesta omogočila zdravnikom in zdravilom, da bi hitro prispeli do njih. Potem bi bilo morda konec vsemu temu umiranju.Tudi učitelji bi jih dosegli. Pa trgovci. Dobili bi zelenjavo. Njegovo ljudstvo – kirgiški nomadi z odročnega konca Afganistana – bi potem lahko uspevalo, kot mu gre. Cesta je kanovo poslanstvo, avto pa njegove sanje.

“Kakšen avto?” vprašam. “Kateregakoli mi daste,” pravi. Konci brkov se mu ovijejo okoli nasmeška.

A za zdaj, ko ni ne avta ne ceste, je stvarnost jak. Kan drži enega na vrvi, napeljani živali skozi nozdrvi. Drugi jaki stojijo naokoli. Dan selitve je; vse kanovo imetje je treba navezati jakom na hrbte. Med drugim ducat čajnikov, litoželezni kuhalnik, avtomobilski akumulator, dve solarni plošči, jurto in 43 odej. Mlajši brat in še nekaj drugih mu pomagajo. Jaki se upirajo in brcajo in prhajo; otovarjanje teh živali je prav toliko kot pripravljanje na selitev tudi rokoborba.