Na sledi drugim ljudem

Po vrnitvi v bazni tabor so Suzzoni, vodja raziskovalne skupine, paleoantropolog Fabrice Demeter z Univerze v Københavnu, in Clément Zanolli, strokovnjak za arhaične zobe z Univerze v Bordeauxu, staknili glave. Suzzoni je sogovornikoma natančno opisal, kaj je bil videl v Jami kober, in jima pokazal nekaj živalskih zob, ki jih je bil izluščil iz
sedimenta. Nato je segel v žep. “Ah, še nekaj sem vama prinesel,” je dejal z nasmeškom.

Zanolli se je nagnil naprej, da bi bolje videl. “Zob je bil popolnoma neobrabljen in dobro ohranjen,” se spominja. “Takoj sem vedel, da je človeški.” Ampak kateri človek je imel take zobe? Pomislil je, da je prevelik in da ima na kroni preveč grbinic, da bi lahko šlo za zob pripadnika moderne vrste Homo sapiens. Na prvi pogled je bil sicer podoben zobu neandertalca, vendar obstoj te vrste v Vzhodni Aziji ni bil nikoli zanesljivo potrjen. Znanstvenika sta se osuplo spogledala. Le v čigavih ustih je rasel skrivnostni zob?

Pripadniki vrste Homo sapiens smo zadnji hominini na Zemlji. Še ne tako davno je bilo razširjeno prepričanje, da smo današnji ljudje, ko smo se razširili iz Afrike, ubrali razmeroma premočrtno pot evolucijskega napredka, ločeno od poti drugih vrst – posredno tudi boljšo od njihovih. Še danes je ena najzgovornejših upodobitev evolucije t. i. Človekov napredek. Naši predhodniki na tej ilustraciji, ki jo najdemo na majicah in plakatih, drug za drugim vse bolj vzravnano napredujejo do predstavnika vrste Homo sapiens, ta pa ves visok in ponosen koraka v prihodnost.

S sedanjim preobratom v razumevanju evolucije se je ta lična linearna predstava o človekovem izvoru krepko zamajala in začela jo je nadomeščati precej bolj zapletena slika. Raziskovalci zdaj vedo, da je pred 70.000 do 40.000 leti – v odločilnem obdobju človekove evolucije – na svetu živelo več različnih vrst ljudi. Ko so se predstavniki vrste Homo sapiens raztepli po Evropi in Aziji, so se srečevali in včasih tudi parili z drugimi vrstami ljudi. Dokaze o medsebojnem križanju smo dobili leta 2010, ko je švedski paleogenetik Svante Pääbo s sodelavci prvič objavil izsledke kartiranja skoraj celotnega genoma neandertalca. S svojim delom je dokazal, da so se neandertalci in ljudje vrste Homo sapiens parili med seboj – in da je imela ta genska izmenjava pomembne in dolgoročne učinke. Danes, več kot 40.000 let po izumrtju neandertalca, večina živečih ljudi v sebi nosi ostanke njegove DNK. Toda kdo si je še delil planet z ljudmi? In kako so človekovi stiki z drugimi ljudmi vplivali na potek njegove evolucije in na izumrtje teh drugih vrst?

Paleoantropologi so vse bliže odgovorom na ta vprašanja – vprašanja, pred katerimi sta se znašla tudi Demeter in Zanolli, ko sta preučevala skrivnostni zob iz Jame kober. Eno najzgovornejših odkritij je prišlo iz jame v Sibiriji, ki leži nedaleč od ruske meje s Kazahstanom. Tam so raziskovalci našli odlomek kosti mezinca, le malo večji od zrna graha. Zaradi nizkih temperatur v Denisovi jami se je starodavna DNK dobro ohranila.

Ko sta Pääbo in njegova skupina analizirala DNK iz te več kot 60.000 let stare kosti, sta prišla do osupljivega spoznanja, da se bistveno razlikuje od DNK neandertalca. Ta mali odlomek kosti je pripadal dotlej povsem neznani in izginuli človeški vrsti. Denisovci, kot so jih poimenovali Pääbo in sodelavci, so prva človeška skupina, ki so jo identificirali izključno na podlagi DNK, oziroma fantomska vrsta, kot strokovnjaki imenujejo vrste, za obstoj katerih nimamo fizične potrditve. V Denisovi jami so našli še druge fosilne ostanke z ohranjeno DNK, med drugim tudi kost deklice, ki je imela denisovskega očeta in neandertalsko mater. To je edini doslej odkriti homininski križanec prve generacije.

Vzorec beljakovin so iz fosila odvzeli na Kitajskem (Zhangova se spominja, kako živčna je bila, ko je čeljustnico izročala v vrtanje), Welker, ki zdaj dela na Univerzi v Københavnu, pa ga je nato v laboratoriju v Nemčiji analiziral z masnim spektrometrom. Nabor beljakovin kolagenov, ki so jih našli v čeljustnici, je potrdil, da je fosil v resnici denisovski. Ob tem odkritju so znanstveniki prvič identificirali nekega starodavnega človeka zgolj z analizo beljakovin. Čeljustnica je bila poleg tega prvi dokaz o obstoju denisovcev tudi zunaj Denisove jame, to pa je precej obogatilo poznavanje vrste, o kateri dotlej nismo vedeli tako rekoč nič. Nato so se vrstila nova odkritja in zgodba o denisovcih iz jame na Tibetanskem višavju je postajala vse podrobnejša. Leto po odkritju so Zhangova in sodelavci v kraški jami Baishiya našli sledove denisovske DNK, kar je še dodatno potrdilo prisotnost pripadnikov te vrste v jami.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.