Na robu ledu

Lov na samoroga je kot ples na vodi, pri katerem je nujna skrbno premišljena koreografija in je hkrati smrtno nevaren. Vrv harpune se lahko zatakne za kajak, samorog lahko med premetavanjem udari po čolnu z repno plavutjo, lovca lahko napade mrož – zaradi vsega tega se utegne lovčevo življenje končati prav tako hitro, kot harpuna zadene samorogov hrbet. Qillaq in njegovi lovski tovariši na vsak uspešen lov gledajo kot na dar.

Meso si razdelijo glede na vlogo posameznika pri lovu – od harpuniranja do spremljanja gibanja ledu, od razkosavanja ulova do opravil v taboru. Lovec, ki je s harpuno prvi zadel samoroga, dobi del mesa med glavo in prsnimi plavutmi (eqqui), meso vzdolž hrbtenice (uliutaa), polovico repne plavuti (sarpiup illua), trtico (nungiallua), srce (uummataa), glavo (niaqua) in okel (tuugaaq). Drugi metalec harpune dobi spodnji del telesa (itersoraq), drugo polovico repne plavuti (sarpiata aappaa) in del mesa vzdolž hrbtenice (uliutaa). Preostali člani lovske odprave dobijo manjše in manj zaželene kose skupaj z notranjimi in spolnimi organi. Zadnji so nagrajeni psi, ki jih inuhuitski lovci na spomladanskem ledu cenijo kot zanesljivejše prevozno sredstvo od motornih sani; te so sicer hitrejše, a hrupnejše in dražje ter se rade kvarijo.

V zadnjem času se kažejo spodbudni znaki, da bodo znanje Inuhuitov bolj upoštevali. Lovska zakonodaja Grenlandije je bila leta 2023 dopolnjena in od raziskovalcev zahteva, da strokovno znanje in opažanja lovcev upoštevajo pri razvoju metod ocenjevanja populacij. “Pri odločevalskih postopkih daje enako težo ‘znanosti in znanju lovcev’,” je dejala Amalie A. Jessen, vodja oddelka na grenlandskem ministrstvu za ribolov in lov. Pri določanju kvot, je pojasnila, vlada ne sme poslušati le znanstvenikov. “Poslušati moramo lovce,” je dejala. “Povedo nam lahko, kako so samorogi razporejeni, kdaj se pojavijo na območju, kdaj ga zapustijo in kako na lov vpliva stanje ledu.” Lahko tudi poročajo, je dodala, o številu mladičev, ki so jih opazili. Grenlandija in Kanada sta lani podpisali pismo o nameri z namenom okrepiti prizadevanja za soupravljanje in varstvo Pikialasorsuaqa. To bi lahko Inuhuitom zagotovilo pomembnejšo vlogo pri upravljanju dežele njihovih prednikov, h kateri bi morda nekoč spet lahko sodil tudi Umimmattooq.

“Veliko bi nam pomenilo, če bi spet imeli dostop do svojega tradicionalnega ozemlja,” je dejal Qillaq, ko je preudarno razmišljal o nedavnem dogajanju. “Dobro je tudi, da je v lovski zakonodaji bolj poudarjen pomen znanja lovcev.” Vprašal pa se je, kako dolgo bo trajalo, da se bodo zakoni odrazili v vsakdanjem življenju – da se bo občutila sprememba. Medtem bodo pripadniki njegovega ljudstva še naprej veslali med samorogi, jih spoštovali, se od njih učili in bodo od njih odvisni. Skupaj z lovskimi tovariši se bo naslednjo sezono s harpuno spet odpravil na spomladanski led.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.