Na Blejskem jezeru

Kdor obišče slovenijo, mora tako rekoč obvezno na bled; turistični delavci ga uvrščajo v vrh seznama tistega, kar mora tujec, ki pride k nam le za nekaj dni, videti. Njegova zgodba, vsaj turistična, se je začela pisati sredi 19. stoletja. Arnold Rikli, sin vplivnega švicarskega politika in tovarnarja, naj bi si bil prav v tem okolju pozdravil težave, ki si jih je nakopal med delom s kemikalijami v barvarni usnja nedaleč od Celovca. Tako je leta 1854, navdušen nad ozdravitvijo, na Bledu ustanovil Naravni zdravilni zavod za heliohidroterapijsko zdravljenje.

Naslednje leto se je preselil na Bled in tu živel do smrti leta 1906. Svoj pogled na zdravje je povzel z reklom: “Voda je seveda koristna, še bolj zrak in najbolj svetloba.” Zato so se njegovi gostje kopali v hladni vodi in se ob zgražanju domačinov pogosto goli sprehajali naokrog. Rikli pa je nehote prispeval k nečemu, kar je bilo manj hvalevredno kot prizadevanje za zdravje – k onesnaževanju. “Na onesnaženje jezera je gotovo že v 19. stoletju vplivalo tudi to, da je bilo obiskovalcev vse več,” pojasnjuje biologinja mag. Špela Remec Rekar. “Poleg tega je število prebivalcev na Bledu in v okolici raslo, v jezero pa so se izpirala tudi gnojila s travnikov in polj.” Rekarjeva je zaposlena na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO) in o tej problematiki najbrž ve več kot kdorkoli drug. Dogajanje v jezeru spremlja že več kakor 30 let.

“Na Bled sem ‘pr’basana’, sicer pa sem Ljubljančanka,” pravi. In zaradi vprašujočega izraza, ki ga vidi na mojem obrazu, pojasni, da tako Blejci pravijo tistim, ki so se k njim primožili oziroma priženili. Že kmalu po diplomi se je preselila na Bled in nekaj let živela tik ob jezeru, v vili, ki pa jo je ARSO leta 2004 prodal. Zdaj ima skupaj s kemičarko Edito Sodja, s katero se odpravljata na teren, pisarno in laboratorij za analizo fitoplanktona nekoliko stran od jezera. Z Borutom Furlanom, fotografom, jima pomagava v terenca naložiti opremo in v sončnem zgodnjepomladnem dopoldnevu se odpeljemo do jezera. “Čolnarne ARSO na srečo ni prodal,” pove Sodjeva, medtem ko odklepa ključavnico na lesenih vratih. Nekaj minut pozneje plujemo proti otočku. Ta je bil nekdaj, kot preberemo v knjigi Dušice Kunaver Ljudska pripoved pod lipo domačo, velikanska skala sredi doline, na trati vrh nje pa so v mesečnih nočeh rajale vile. A ker si je nekoč najlepša zlomila nogo, saj so ovce popasle mehko travo, kjer so vile poplesovale, so priklicale vodo z gora in velika skala se je spremenila v zelen otok.

Nedaleč od njega se ustavimo. Pod nami je dobrih 30 metrov vode; smo nad točko, kjer je jezero najgloblje. Po krajši pripravi biologinja in kemičarka z različnih globin zajameta vzorce vode, pri čemer s sondo na vsak meter globine odčitavata temperaturo, vsebnost kisika in še nekatere druge vrednosti. Skupaj z vzorci pritokov jih bosta poslali v laboratorij v Ljubljano. Tam bodo določili vsebnost klorofila, amonija, dušika … S fotografom sva navzoča pri prvem od predvidenih sedmih letošnjih odvzemov vzorcev. Onesnaževanje jezera se je začelo že zgodaj, res pa je tudi, da so se Blejci kmalu zavedeli, da vse, kar kot posledica človekove dejavnosti pride vanj, ne more kar izginiti. Že v 20. letih minulega stoletja so začeli graditi prvo kanalizacijo. Vendar ta ni bila prav domišljena. “Obstajajo jasni dokazi, da je bilo jezero že pred drugo svetovno vojno preobremenjeno s hranili,” pravi Rekarjeva, “leta 1949 pa so doživeli prvi množični pogin rib.” Razlog je bilo verjetno pomanjkanje kisika v vodi, morda pa so svoje prispevale še strupene snovi, ki lahko nastajajo pri bakterijski razgradnji brez kisika.

Že v 50. letih so se začeli kazati vidni znaki onesnaženja – pogosto je bilo množično “cvetenje” cianobakterije, znane pod imenom Oscillatoria rubescens. Cvetenje te vrste sicer navadno poteka na globini od deset do 18 metrov, kamor se cianobakterija pred visokimi temperaturami in močno svetlobo umakne s površine, potem ko se spomladi na vodni gladini zaradi njene množičnosti pojavijo značilne vijoličasto- rdeče prevleke. Tako cvetenje je bilo nazadnje opaziti leta 1999. Ko se je pred desetletji pojavilo prvič, je pomenilo izziv. “Zato je Blejsko jezero postalo prvi poligon, kjer so se slovenski vodarji in raziskovalci učili, kako upravljati jezera,” pravi Rekarjeva.

Več pa si preberite v avgustovski številki revije National Geographic Slovenija.