Na begu pred vojno

Res, ko, denimo, oboroženci napadejo tvojo domačo vas, si poskušaš rešiti kožo tako, da jo najprej kar najhitreje odkuriš stran s prvim prevoznim sredstvom, ki je na voljo: z družinskim avtom, na sosedovem poltovornjaku za razvažanje sadja, z ukradenim avtobusom, na vozu, ki ga vleče traktor. Toda prej ali slej prideš do meje. Naprej je treba peš. Zakaj? Ker možje v uniformi zahtevajo dokumente. Kaj, nimaš jih? (Si jih pozabil? Si v zadnjem hipu, ko je bilo še mogoče pobegniti, raje pograbil za roko otroka? Ali pa morda zbasal v torbo živež, denar?) Saj ni pomembno. Zlezi iz vozila. Stopi tja na stran. Čakaj. Zdaj se, s papirji ali brez njih, začenja zaresno življenje begunca: brušenje pet, prežetost z občutkom nemoči.

PROTI KONCU SEPTEMBRA so se sirski begunci v bližini turškega mejnega prehoda Mürºitpınar v desettisočih zgrinjali čez neobdelana polja paprik. Po narodnosti so bili Kurdi. Bežali so pred kroglami in noži Islamske države. Številni so se pripeljali z avtomobili, v limuzinah pa v avtih s prostornimi prtljažniki, v dostavnih kombijih in poltovornjakih, dvigujoč oblake finega belega prahu z nekaterih najdlje nepretrgano obdelovanih polj na svetu. Turki tako pisani karavani ne bi dovolili mimo. Zato je ob meji zraslo parkirišče zapuščenih avtomobilov. Nekega dne so prišli v črno odeti islamistični borci in se avtov polastili, naravnost izpred nosov turških vojakov so jih izmaknili. Vojaki so gledali. Ne bi se mogli bolj požvižgati. Tako se začne. Naredite korak. Zapustite neko življenje in vstopite v drugo. Skozi preščipano mejno ogrado prestopite v stanje, ko ste brez države, ranljivi, odvisni in nevidni. Postanete begunec.

“MESTO JE BILO DVAKRAT POŽGANO,” je dejal Atilla Engin, ko je stal na vrhu Oylum Höyüka, golega umetnega hriba na jugovzhodu Turčije. “Ne vemo, kdo ga je in zakaj. Takrat je bilo kup vojn.” Engin je turški arheolog z Univerze v Cumhuriyetu. Strmel je v štirikotni jarek, ki so ga v prsteno gomilo izkopali vaščani pod vodstvom njegovih podiplomskih študentov. Jama je bila globoka 10 metrov, nasuta vzpetina je med največjimi v Turčiji: 37 metrov visoka in 460 metrov dolga, razvegana torta časa. Najstarejši dokazi poselitve segajo v neolitik pred približno 9000 leti. Nad tem pa – pozidane, zapuščene in odsihmal pozabljene – ležijo razvaline iz vsaj devetih obdobij človeške zgodovine. Zidovje iz bakrene dobe. Klinopisne tablice iz bronaste dobe. Helenistični kovanci. Rimska in bizantinska opečna gradnja. Številni imperiji so se pomikali zdaj sem, zdaj tja po osrčju Male Azije, kjer so pogosto divjale vojne. Engin se je osredotočil na obzidano bronastodobno naselje, morda mogočno mestno državo Ulis, omenjeno v starodavnih hetitskih zapisih in na železnodobnih papirusih. Njegova skupina je, da bi dosegla to izgubljeno mesto, kopala skozi različne sloje, ki so bili videti kot kardiogrami političnih prevratov – zgrbljene plasti prsti, pepela, ruševin, 9000 let sistol in diastol, zidav in razdejanj.
“Ni se kaj dosti spremenilo,” je dejal Engin s trudnim polnasmehom moža, ki razmišlja o tisočletjih. “Vnanje sile se še vedno tolčejo za to območje – mezopotamsko nižavje. Tu je stičišče Afrike, Azije in Evrope. Tu je središče Bližnjega vzhoda. Tu so vrata sveta.”
Z lestve, s katere je fotografiral napredovanje izkopavanja, je skoraj lahko videl begunsko taborišče v bližini Kilisa, bližnjega turškega mesta ob meji s Sirijo. Približno 14.000 ljudi, ki so pobegnili pred apokaliptično državljansko vojno, že dve leti in pol otopelo od dolgočasja gnije v tem taborišču. Dodatnih 90.000 Sircev pa se je zgrnilo v propadajoče mesto in podvojilo število tamkajšnjih prebivalcev, zaradi česar so se krepko zvišale najemnine. (Teden pred njegovim prihodom je begunce napadla protisirsko razpoložena drhal in jim razbila avtomobile.)

V Turčiji je približno 1,6 milijona sirskih vojnih beguncev. Še osem milijonov ali več je notranjih pregnancev v Siriji ali pa takih, ki s težavo živijo iz rok v usta na negotovih začasnih postajah, kot sta Libanon in Jordanija. Vojna se je seveda prelila tudi v sosednji Irak, kjer so gorečneži iz Islamske države pregnali z domov še dva milijona civilistov. Po širšem območju Bližnjega vzhoda je na begu menda skupaj 12 milijonov ljudi. Tako kot med begunsko krizo, ki je vladala med sovjetsko-afganistansko vojno v 80. letih minulega stoletja in po njej – merjenjem moči v obdobju hladne vojne, ki je pregnalo z domov in se potem ne zmenilo za milijone razjarjenih, docela obupanih ljudi, kar je porodilo dolga leta mednarodnega islamističnega terorizma – so škodljive posledice take politike na tem območju neizmerljive in trajne. “Ne gre več le za Turčijo in Sirijo,” je dejal Selin Ünal, predstavnik UNHCR, agencije ZN za begunce, v taborišču Kilis. “To je problem, ki bo prizadel ves svet. Tu se dogaja nekaj zgodovinskega.”