Mozambiški čudež

V poletni deževni dobi, ki traja od konca novembra do sredine marca, ženejo pasatni vetrovi dežne oblake iznad Indijskega oceana proti zahodu v Mozambik. Na poti od obale v notranjost najprej osvežijo sušne gozdove miombo na planoti Cheringoma, zatem pa savano in travišča na poplavnih ravnicah Velikega tektonskega jarka. Končno dosežejo pobočja gore Gorongosa, kjer v nalivih odložijo velike količine padavin, kot bi vzpetino blagoslovili.

Masiv Gorongosa, ki doseže nadmorsko višino 1863 metrov, prejme skoraj 2000 milimetrov padavin na leto. To zadostuje za uspevanje bujnega deževnega gozda v vršnih delih, v tektonskem jarku na vzhodu pa voda z gore napaja park, ki je nekoč veljal za eno z živalstvom najbogatejših območij na svetu. Narodni park Gorongosa je bil poln slonov, kafrskih bivolov, povodnih konjev, levov, svinj bradavičark in več kot ducata vrst antilop – dokler ga niso med mozambiško državljansko vojno opustošili. Nekatere izmed teh vrst se danes vračajo, za to pa je zaslužen predvsem Greg Carr, ameriški podjetnik in človekoljub, ki v Gorongosi vodi projekt obnove. Leto 2010 je bilo za park prelomno. Mozambiška vlada je popravila napako, ki jo je bila storila ob ustanovitvi parka. Njegove meje je razširila še na goro Gorongosa, od koder pritekajo reke, ki omogočajo tamkajšnje življenje.

Poleti leta 2011 sem se odpravil v Gorongoso, da bi pomagal Carru pri njegovih prizadevanjih in da bi tam pripravljal nov digitalni srednješolski učbenik za biologijo. Park je odličen kraj za ponazoritev pomena varstva narave in hkrati vznemirjenja, ki ga človek v današnjih časih občuti pri preučevanju prosto živečega živalstva. Deževni gozd v ovršju gore Gorongosa, ki obsega približno 75 kvadratnih kilometrov, je ekološki otok v morju savane in travišč. Do njega ni lahko priti, zato ga biologi povečini še niso raziskali. Mravlje, ki so moja specialnost, so bile, ko sem prišel tja, še povsem neraziskane. Naravoslovca nič ne privlači bolj kot neraziskan otok. Ko sem med prvim potovanjem po Afriki obiskal goro Gorongosa, sem bil ves v pričakovanju novih odkritij.

Med bivanjem v parku mi je pri delu pomagal Tonga Torcida, mlad mož, rojen na območju gore. Bil je eden prvih iz svoje vasi, ki so uspešno končali srednjo šolo. To ni majhen dosežek, saj je za šolanje po sedmem razredu treba plačati šolnino in uniformo, kar si lahko privošči le malokatera družina. Torcida je ravno, ko mi je pomagal pri delu v Mozambiku, izvedel, da je dobil štipendijo za šolanje na kolidžu v Tanzaniji. Govori štiri jezike in bi rad temeljito poznavanje Gorongose nadgradil s študijem biologije.

Povedal mi je zgodbo svojega ljudstva o stvarjenju in zakaj je zanje Gorongosa sveta. Pred davnimi časi, je pripovedoval, je Bog živel na gori skupaj s svojim ljudstvom. Ljudje so bili takrat velikani in se niso prav nič bali od Boga zahtevati posebnih uslug. V času suše so mu rekli: “Daj nam vode!” Stvarnik se je sčasoma naveličal njihovega nenehnega nadlegovanja in je domovanje preselil v nebesa. A velikani so ga še kar vznemirjali s svojimi zahtevami, saj so ga z gore lahko dosegli. Naposled se je Bog odločil, da jih bo postavil tja, kamor sodijo – in jih pomanjšal. Od takrat je bilo življenje veliko težje in takšno je še danes. Torcidi sem povedal, da izročilo njegovega ljudstva in z njim povezan moralni nauk zvenita zelo podobno kot nekateri deli Stare zaveze.