Morski konjički

Miguel Correia je pokazal proti morskemu dnu. Na vso moč sem napenjala oči, a sem le zmajala z glavo. Orokavičeni prst je približal mestu, kjer naj bi nekaj uzrla. Priplavala sem bliže in se zastrmela v tisto nekaj. Pesek. Alge. Kamenje. Nemočno sem izdihnila oblak zračnih mehurčkov.Potem pa sem ga nenadoma zagledala: v morski travi, prav tam, kjer prej nisem videla ničesar, je lebdel osemcentimetrski dolgonosi morski konjiček (Hippocampus guttulatus), umazano rumen, prekrit z nitastimi kožnimi izrastki.

Pozneje med potopom sem videla še njegovega kratkonosega sorodnika (Hippocampus hippocampus), ki prav tako živi v obalni laguni Ria Formosa na Portugalskem. Različice teh znamenitih rib najdemo v obalnih morjih vseh celin, razen Antarktike. Po svetu je strokovnjakom znanih 46 vrst. Pripadniki najmanjše so veliki kot fižolovo zrno, največje kot bejzbolska rokavica. Število vrst pa se bo verjetno povečalo – zgolj v zadnjem desetletju so poimenovali štiri nove.

Še pred nedavnim sta v laguni Ria Formosa v portugalski regiji Algarve živela dva milijona morskih konjičkov, pravi Correia, biolog iz Morskega raziskovalnega središča Univerze v Algarvu. S sodelavci so uredili majhno gojilnico, kjer te živali tudi preučujejo. Ugotavljajo, da sta se populaciji obeh vrst zelo zmanjšali. “V manj kot 20 letih smo jih izgubili blizu 90 odstotkov,” pove.Vse kaže, da je občutno zmanjšanje števila morskih konjičkov vsesplošen pojav, delno zato, ker živijo v najbolj prizadetih morskih habitatih na svetu – v rečnih ustjih, na območjih mangrov, v rastiščih morske trave in na koralnih grebenih.

Po vsem svetu pa jim najbolj škoduje nenadzorovani ribolov, ki je gibalo neverjetno razširjene trgovine s posušenimi morskimi konjički. Te ribe zajemajo v mreže kot stranski ulov (takšen nenamerni ulov je posledica rabe pridnenih vlečnih mrež in druge ribiške opreme, ki omogoča neselektiven ulov) in jih prodajajo po svetu za rabo v tradicionalni kitajski medicini in kot okraske. Veliko manj jih prodajo živih v trgovini z akvarijskimi živalmi, večinoma kupcem v ZDA.

Ni težko razumeti, zakaj se morski konjički zdijo ljudem tako zanimivi in posebni. Lahko bi rekli, da je videti, kot bi bili sestavljeni iz telesnih delov, “izposojenih” pri drugih živalih, od njih pa imajo izposojene tudi nekatere lastnosti: glavo, podobno konjski, neodvisno gibljive oči in sposobnost zlivanja z okolico (kar je sicer značilnost kameleonov), kengurujsko vrečo in opičji oprijemalni rep. Barvitost morskih konjičkov je tako rekoč brezmejna.

Poleg tega jih krasijo najrazličnejše izboklinice in ploščice, proge in pege, bodice in kožni izrastki. Namesto lusk imajo koščene ploščice, in ker nimajo želodca, ki bi jim omogočil učinkovitejšo prebavo, iz vode skoraj nenehno srkajo ceponožce, rakce, ribje mladice in drugo hrano. Ti plenilci, ki mirno čakajo, da plen priplava mimo, so prav posebni plesalci. Med dvorjenjem se par dviga in spušča, partnerja se sporazumevata s spreminjanjem barv in se objemata z repi. Njun ples včasih traja več dni in skupaj lahko ostaneta vso paritveno sezono.

Zanimivo je, da samec ne oplodi samice. To je evolucijska posebnost, značilna le za morske konjičke in njihove bližnje sorodnike. Samica skozi cevko (leglico) odloži neoplojena jajčeca v mošnjo na samčevem trebuhu in samec jih potem oplodi. Nekaj tednov pozneje trebušastega samca zajamejo krči in začne rojevati. V morje iztisne od nekaj deset do nekaj tisoč mladic – odvisno od velikosti pripadnikov vrste. Mladice nekaj časa nosijo morski tokovi, preden se ustalijo na morskem dnu. V teh zgodnjih dneh se jih le peščica izogne plenilcem.Kadar se mora morski konjiček kam premakniti, plava v pokončnem položaju, tako da hitro zamahuje s hrbtnimi plavutmi in krmari s parom prsnih plavuti. Mirujoči položaj ohranja tako, da se z gibčnim repom oprime morske trave, korale ali drugega oprimka na morskem dnu. Mirujoči morski konjiček je zaradi izvrstne sposobnosti zlivanja z okolico skorajda neviden.

Čeprav vsi vemo zanje, je o teh ribah zelo malo znanega, med drugim tudi o tem, kje živijo in v kakšnem stanju so njihove populacije. Vse vrste morskih konjičkov so uvrščene na rdeči seznam IUCN, številne v kategorijo “premalo podatkov”.“O veliki večini vrst,” pravi morska biologinja Amanda Vincent z Univerze v Britanski Kolumbiji, “ne vemo tako rekoč nič, poznamo le takso-nomsko uvrstitev in osnovni opis.” Vincentova je direktorica projekta Seahorse, naravovarstvenega zavezništva, ki povezuje Univerzo v Britanski Kolumbiji (Vincentova je profesorica na tamkajšnjem Inštitutu za oceane in ribištvo) in Londonsko zoološko društvo.