Modra revolucija

Leta 2050 bo treba prehraniti dve milijardi ljudi več kot danes. V osem mesecev trajajoči seriji skušamo dognati, kako bi to lahko naredili – ne da bi preobremenili planet.

V vlažnem in temnem skladišču v podnožju hribovja Blue Ridge v Virginiji je Bill Martin dvignil vedro, polno rjavih peletov, in vsebino stresel v dolg betonski bazen. Na gladino so privrele rejene 20-centimetrske bele ustonoše.

Martin, direktor podjetja Blue Ridge Aquaculture, ene največjih pokritih ribogojnic na svetu, se je nasmehnil ob pogledu na vrvenje rib, hlastajočih po hrani.

“To so ribe svetega Petra, takšne, s kakršnimi je Jezus nahranil množice na gori,” je povedal z raskavim glasom pridigarja, da je odmevalo po prostoru. A drugače od Jezusa Martin rib ne deli med ljudi. Vsak dan proda na tržnicah z azijsko hrano med Washingtonom in Torontom 5000 kilogramov živih tilapij, načrtuje pa tudi odprtje ribogojnice na zahodni obali ZDA. “Metoda je enaka kot pri reji piščancev,” je dejal. “Razlika je le v tem, da so moje ribe popolnoma zadovoljne.”

“Kako pa veste, da so zadovoljne?” sem ga vprašal, saj sem takoj opazil, da so v bazenu nagnetene tako na gosto, da bi lahko sveti Peter hodil po njih. “Nezadovoljstvo večinoma pokažejo tako, da poginejo,” je odvrnil Martin. “Pri meni se to do zdaj še ni zgodilo.”

Industrijska cona v Apalačih se morda zdi nenavaden kraj za gojenje več milijonov rib, ki sicer živijo v Nilu. Vendar zdaj ribogojnice, ki so videti kot industrijski obrati, vznikajo vsepovsod. Od leta 1980 se je obseg akvakulture (gojenje vseh vrst vodnih organizmov) povečal za približno 14-krat. Leta 2012 je količina po vsem svetu vzgojenih vodnih živali, od srebrnkastih lososov do nič kaj prikupnih brizgačev, ki jih ne mara nihče razen kitajskih kuharjev, znašala 66 milijonov ton – in tako prvič presegla prirejo govedine. To je skoraj polovica rib in školjk, ki jih ljudje pojedo po svetu. Zaradi rasti prebivalstva in vse večje blaginje ter prepričanja, da je morska hrana zdrava za srce in ožilje, se bo povpraševanje po njej v prihodnjih 20 letih predvidoma povečalo za 35 odstotkov ali več. Ker se svetovni ulov rib ne povečuje, strokovnjaki pravijo, da bo treba večino morske hrane pridobiti z akvakulturo.

“Vseh beljakovin, ki jih potrebujemo, nikakor ne bomo mogli zagotoviti z ulovom prosto živečih rib,” je povedala Rosamond Naylor, strokovnjakinja za prehransko politiko s Stanfordove univerze, ki se ukvarja z raziskovanjem akvakulturnih sistemov. “Vendar ljudi zelo skrbi, da bomo v morjih vzpostavili novo različico živalskih farm. Zato želijo, da bi se zadeve že od začetka pravilno lotili. Njihova zaskrbljenost je upravičena.”

NOVA “MODRA REVOLUCIJA”, ki v zamrzovalnike veleblagovnic prinaša poceni vakuumsko pakirane rakce, losose in tilapije, povzroča v morjih podobne težave kakor kmetijstvo na kopnem: uničevanje habitatov, onesnaževanje vode in skrbi glede prehranske varnosti. V 80. letih minulega stoletja so v tropih uničili obsežna območja mangrov, da so uredili gojišča; ta so zdaj pomembengojenih rakcev, ki jih prodajajo po vsem svetu. Onesnaževanje z zaudarjajočo mešanico dušika, fosforja in mrtvih rib, ki ga povzroča ribogojstvo, je danes splošno razširjeno v Aziji, kjer gojijo 90 odstotkov rib na svetu. Nekateri azijski ribogojci se, da bi ribe v gosto nagnetenih ogradah ohranili pri življenju, zatekajo k antibiotikom in pesticidom, katerih uporaba je v ZDA, Evropi in na Japonskem prepovedana. ZDA uvažajo 90 odstotkov morske hrane – a le dva odstotka te pregleda zvezna uprava za hrano in zdravila. Leta 2006 in 2007 je uprava v pošiljkah gojenih vodnih živali iz Azije odkrila številne prepovedane snovi, med njimi tudi take, ki dokazano ali domnevno povzročajo rakava obolenja.

VIDEO: (posnetek je v angleščini)