Mnenja: dr. Vesna Švab

Ali zadnja leta opažate porast obolenj in motenj, povezanih s čezmernim stresom?

Pri poročanju o pogostosti duševnih težav prihaja do precejšnje zmede, predvsem zato, ker ni povsem jasne ločnice med tesnobo, ki je lahko povezana tudi z okoliščinami, v katerih ljudje živijo (npr. revščina), strahom pred tem, kaj se bo zgodilo (npr. epidemija covid-19), in stresnimi motnjami. Pri vseh treh gre za biološko podobne telesne odzive, ki jih ni lahko ločiti. Danes je težave socialno najsprejemljiveje pripisati stresu, ki ga praviloma povzročajo drugi. Veliko je stisk zaradi neugodnih ali nesprejemljivih odnosov na delovnem mestu, ker ljudje skušajo delati prek svojih dejanskih zmožnosti, in predvsem zaradi stisk, povezanih s slabim socialnim položajem, izključenostjo, pa tudi osamljenostjo. Zaradi vsega tega je o porastu obolenj, povezanih s stresom, težko govoriti z gotovostjo.

Statistični podatki govorijo, da so v Sloveniji stresne motnje eden glavnih razlogov za bolniške odsotnosti in da te celo naraščajo. Videti je, da so ljudje vse bolj izpostavljeni zanje nesprejemljivim pritiskom na delovnem mestu. Klinična praksa kaže, da so to predvsem ljudje, ki so slabše plačani in zato ranljivejši. Pritisk pa po mnenju mnogih, ki se oglašajo pri nas, narašča tudi na delovnih mestih, kjer bi moralo biti vse dobro urejeno in zaposleni zadostno zavarovani, na primer v državni upravi in organizacijah, ki se ponašajo z družbeno odgovornostjo. Ker so pričakovanja glede učinkovitosti visoka, se lahko zaposlenim postavljajo neuresničljive zahteve ali pričakovanja zaradi prevelikega obsega vodijo v površnost. Posebej občutljive ljudi, ki potrebujejo predvidljive delovne okoliščine, lahko to spravi v hude stiske. Ob neustrezni komunikaciji in očitkih se marsikdo zateče v bolniško odsotnost. Drži pa morda tudi, da je za ljudi danes še sprejemljiva količina stresa manjša kot pred leti ali v prejšnjih generacijah. Precej zakoreninjeno je splošno prepričanje, da je življenje polno ugodnih doživetij in da so delodajalci ter nadrejeni dolžni ves čas komunicirati na najnatančnejši način in nikakor ne smejo grajati.

Predstavljam si, da je to v nekaterih okoljih težko, še posebej tam, kjer je delo zaradi zagotavljanja varnosti urejeno hierarhično. Večino stresnih obremenitev, ki so del vsakdanjega življenja in niso prihranjene nikomur, preživimo z blažjimi težavami, kot so prehodni občutki nelagodja in zaskrbljenosti, tesnobnosti, in prehodno z nekoliko manjšimi sposobnostmi za prilagajanje v življenju. Stresne motnje pa so predvsem povezane z izgubami ali ponavljajočimi se težkimi okoliščinami in ne z vsako težavo in oviro, na katero naletimo v življenju, ne glede na občutljivost.

Ali drži, da se je predpisovanje antidepresivov in drugih zdravil izredno povečalo?

Drži, preseglo je vse dopustne meje. Gre za očitno medikalizacijo vsakdanjega življenja, ki lahko prinese številne, tudi družbeno pomembne neželene učinke. Z ozaveščanjem smo, tako kažejo raziskave, povzročili množično samodiagnosticiranje ali samooznačevanje, to pa lahko pomembno vpliva na samozavest generacij. Vsaj 20 let že ljudem dopovedujemo, naj pri sebi in najbližjih iščejo znake duševnih motenj in nanje opozarjajo. Narcisizem, borderline, psihopatija, depra in antisocialnost so postale vsakdanje besede, ki označene lahko globoko diskreditirajo, stigmatizirajo in izločijo. Dogaja se, da otroci diagnosticirajo starše, ki so zanje naredili, kar je bilo v okoliščinah mogoče, ker menijo, da so jim ponudili premalo, in da mladi iščejo psihopatološke znake pri svojih partnerjih, namesto da bi jih poskusili razumeti.  Vsakdanja življenjska nesoglasja in nasprotovanje gledamo iz perspektive psihopatologije. Pri tem pa ljudem dopovedujemo, da gre pri duševnih motnjah za napačno delovanje možganov in da jim lahko pomaga samo nadomeščanje prenašalcev možganskih impulzov, torej medikamenti.

Ljudje se sicer počutijo olajšane, ko lahko diagnosticirajo tistega, ki jih je ranil, vendar potem umanjka najosnovnejši odziv na to nasilje – protest, prepir ali rešitev konflikta. Z diagnozo diagnosticiranemu vzamejo možnost obrambe.
Pri vsem govorjenju o psihoterapiji se ta v svojih popreproščenih oblikah uporablja za enak namen – da diagnosticira druge in ponudi sočutje stranki ne glede na njeno vlogo v konfliktu. Obtoževanje drugih za težave je postalo dobičkonosna obrt. Vsaka kriza, tudi če je psihotična ali drugače huda, je priložnost za napredek. V ugodju, brez stresa in preizkušenj, v popolnem ravnovesju in zadovoljnosti je življenje precej prazno.

V svetu opažajo motnje, povezane s kronično zaskrbljenostjo zaradi spreminjajočega se podnebja. Zaznavate kaj takega tudi pri nas?

Medijsko poročanje pri nas in v svetu je naravnano tako, da povečuje zaskrbljenost in nemir. Bombardirajo nas z usodnimi sporočili, zaradi katerih je omajano naše zaupanje v prihodnost. Ne glede na to, ali so realna ali manj realna, lahko pri občutljivejših povečujejo zaskrbljenost za prihodnost. Podobno kot strah pred virusi in teroristi, so tudi podnebne spremembe vir strahu, ki je realen, a nanj nimamo tako rekoč nikakršnega vpliva. Tudi ta zaskrbljenost je normalna, realna in je ni mogoče uvrstiti v okvir psihopatološkega.

Danes so otroci izpostavljeni različnim povzročiteljem stresa, družbeno okolje je zelo tekmovalno, vse to pa vpliva na kognitivni in čustveni razvoj. Kakšni bodo, ko odrastejo?

Vse generacije v zgodovini so bile izpostavljene stresu. Otroci so prilagodljivi in tekmovanje zanje pomeni učenje. Porazi so potrebni za doseganje zrelosti in za krepitev obrambe. Utrjenost je ključni element duševnega zdravja. Otroci si bodo opomogli tudi po razmeroma šibkih stresorjih, kot je bila epidemija, kar se je že pokazalo. Kakšen je vpliv spletnih aplikacij, še ne vemo natančno, vendar je ogromna večina njim navkljub obdržala realitetno kontrolo. Sama globoko zaupam v prihodnje rodove in se od njih poskušam marsičesa naučiti. Z mlado generacijo ni še nič narobe. Težava je, da se oglašuje, da je ogrožena, drugačna, celo nevarna. Strah je nalezljiv.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.