MNENJA: dr. Jurij Simčič

“EVROPSKA VESOLJSKA AGENCIJA JE VELIK DEL SIL USMERILA
V OPAZOVANJE IN RAZUMEVANJE ZEMLJE, KAR JE Z VIDIKA
PODNEBNIH SPREMEMB IZREDNEGA POMENA.”

MASNI SPEKTROMETER ZA VESOLJE

Dr. Jurij Simčič je v Laboratoriju za reaktivni pogon (JPL) pri Kalifornijskem inštitutu za tehnologijo v Pasadeni (Caltech) vodil razvoj masnega spektrometra, ki je danes del opreme na Mednarodni vesoljski postaji. Po vrnitvi v Slovenijo se je spet zaposlil na Institutu Jožef Stefan in nadaljuje raziskave in razvoj z vesoljem povezanih tehnologij. Dr. Simčič je pronicljiv in duhovit sogovornik.

Kakšna naprava je spektrometer, ki ste ga razvili? Čemu je namenjena?

Spektrometer, ki ga je izdelala naša skupina, na vesoljski postaji stalno analizira zrak in v intervalu dveh sekund sporoča njegovo sestavo. Vzdrževanje ozračja na postaji je prava umetnost, zrak se neprestano čisti, filtrira in regenerira, naprave, kot je naša, pa preverjajo, da je vse v redu in varno za astronavte. Masnih spektrometrov je sicer več vrst, tako imenovana kvadrupolna ionska past, na kateri temelji naš instrument, pa ima to lastnost, da je precej majhna, lahka in nezahtevna v smislu, koliko različnih električnih napetosti potrebuje.

V nekem intervjuju ste pred časom povedali, da bo vaš instrument šel na Luno in na enega od kometov. Ali je že tam? Pa tudi za polet na Venero in Saturn naj bi imel dobre možnosti.

Žal ga še ni niti na Luni niti na kometu, čeprav vsi zagotavljajo, da bo tja šel. Nekaj je za zamudo kriva pandemija, potem politika pa odhodi ljudi na bolje plačana delovna mesta ali v eksotične države, med katere Američani uvrščajo tudi Slovenijo. Vsekakor se v instrument veliko vlaga in tudi sam še nekaj pomagam, tako da mislim, da bodo te odprave v kakšnem letu ali dveh gotovo izpeljane. Naredili smo kup raziskav, kako bi se obnesel med spustom v Saturnovo, Uranovo ali Venerino ozračje. JPL stoji za njim, tako da je vključen v vsak predlog odprave, ki pride iz tega inštituta, vendar je to le prvi del naloge. Treba je prepričati še Naso, ta pa je pri masni spektroskopiji, žal, bolj naklonjena Goddardovemu vesoljskemu središču in njegovim instrumentom. Ti imajo neprimerno več “zgodovinskih zaslug” in so bolj preizkušeni. Podobno kot v reprezentancah, kjer “ziheraški” selektorji stavijo na preizkušene veterane namesto na mlade talente, kavč selektorji pa bentijo. Kdo ve, kdo ima prav, enkrat se jim izide, drugič ne.

Pri razvoju tehnologij za vesoljske polete, za katere je potrebno vrhunsko inženirsko znanje, naj bi veljalo, da je to tudi temelj za najzahtevnejše rešitve na Zemlji. Bi tudi za vaš spektrometer lahko rekli, da je tako?

Morda, zadeva je nekoliko specifična, je pa pri njem nekaj rešitev, ki so gotovo zanimive za izdelavo lahkih prenosnih masnih spektrometrov. Ena izmed teh je, da ne potrebuje klasične črpalke. To je bila ena od glavnih Nasinih zahtev, ker so črpalke potratne in hitro pokvarljive, že najmanjši sunek v nepravem trenutku jih lahko pošlje na odpad. Klasično rotacijsko turbomolekularno črpalko smo nadomestili z ionsko črpalko, ki je sestavljena iz dveh električno nabitih plošč in nima nobenih vrtečih se delov, ter uporabili posebno snov, ki veže molekule na svojo površino.
Ta kombinacija se je izkazala za zelo učinkovito in omogočila dveletno avtonomno delovanje instrumenta. Sicer smo morali zmanjšati količino plina, ki prihaja v spektrometer, smo pa zato povečali njegovo občutljivost, tako da je z manj naredil več in smo bili na konju.

Poleg Nase oz. ZDA so pri raziskovanju vesolja zelo dejavni Kitajci, Indijci, Japonci … Kako prodorna pa je ESA?

Mislim, da je pri raziskovanju vesolja podobno kot nasploh v svetu. Ambiciozni Azijci hitro napredujejo, še posebej impresivni so zadnji dosežki Indijcev, ki so za majhen denar pristali blizu južnega tečaja Lune, kar je velik uspeh.
Pri Američanih, kjer poznam stvari iz prve roke, lahko rečem, da se je del izvirne prodornosti in inovativnosti izgubil v megli menedžerske kulture in v ogromnih stroških, potrebnih za vsak korak razvoja. Zelo jih tepe koncept “outsorcinga”, saj kar naenkrat ne znajo ničesar več narediti sami, ali pa je predrago, da bi to delali doma. Pogosto vse sloni na enem človeku, in ko ta odide ali se upokoji, so težave. Menedžerska kultura to zanika, saj smo po njenem vsi zamenljivi, v praksi pa se pokaže, da ni tako. Večkrat se je zgodilo, da je vse zastalo in so nato moledovali
ljudi, ki so uživali v pokoju, naj pridejo nazaj. Mislim, da je ESA zadovoljna s svojim vrtom, ki ga skrbno obdeluje, načrtno je usmerila velik del sil v opazovanje in razumevanje Zemlje, kar je z vidika podnebnih sprememb izrednega pomena, in se tega dosledno drži. Ali bo dolgoročno držala korak z najhitrejšimi, pa ne vem. Do zdaj ga je.

Na Zemlji nas je že več kot osem milijard, zaradi spreminjajočega se podnebja je naš planet za življenje vse manj prijeten. Kako s tega vidika gledate na mnenje nekaterih, da je treba čim prej na Mars, ker je to planet, ki bi ga lahko naselili?

Podobno kot na predlog, da je treba pozimi, če te zebe, skočiti v mrzlo reko. Karkoli se bo na Zemlji dogajalo, ne more biti hujše od Marsa. Tu imamo vsaj zrak, vodo in primerno gravitacijo, tam pa ne. Prst je še rodovitna, tam pa ne, sonce je na Marsu majhno in bledo, močno piha … Pametneje bi bilo začeti razmišljati, kako postaviti stvari na Zemlji, da bo kljub našim dejavnostim bivanje dolgoročno vzdržno. Glede nas in Zemlje sta sicer dve možnosti – ali je bila napravljena za nas po meri, kar trdi religija, ali pa smo mi napravljeni točno zanjo, kar uči evolucija. Vsekakor bi bilo nespametno po meri ukrojeno obleko zamenjati za konfekcijski izdelek ali figov list, ker smo se med zajtrkom popackali.