Meje Rima

Arheologa Clausa-Michaela Hüssena, raziskovalca z Nemškega arheološkega inštituta, je premetavalo po prašni bavarski cesti, upiral je pogled v parobek na levi in med gostim drevjem iskal kakšno prepoznavno znamenje. Iznenada je zavrl, izstopil iz kombija in si ogledal specialko v merilu 1 : 50.000. Nato je prečkal cesto in zakoračil skozi gosto podrast. Petdeset metrov od ceste bi bil skorajda spregledal nizek, približno meter visok in šest metrov širok nasip. Posut s ploskimi belimi kamni se je vlekel po gozdnih tleh v nenaravno ravni črti.

Ta črta je pred skoraj 2000 leti ločevala rimski imperij od preostalega sveta. Tu v Nemčiji je nizki nasip vse, kar je ostalo od zidu, ki je bil svojčas približno tri metre visok in se je pod budnimi očmi rimskih vojakov v stražnih stolpih raztezal na stotine kilometrov daleč.

V samotni divjini 1000 kilometrov severno od Rima je moral biti pogled nanj prav osupljiv. “Zid je bil tu ometan in poslikan,” je rekel Hüssen. “Vse je bilo ravno in natančno odmerjeno. Rimljani so bili zelo natančni glede videza.” Študenti gradbeništva, ki so merili neki drug odsek zidu, so ugotovili, da je bil na 50 kilometrih dolžine zakrivljen za vsega 92 centimetrov.

Hüssen je stal obrnjen proti severu, da je imel rimski imperij za seboj. Dvesto metrov stran, tik ob ozkem travniku, se je kot zelen zid dvigal naslednji grič. “Tu je bila meja,” je dejal, “in onstran se je odpiral čudovit razgled na prazen nič.”