Meja v visokogorju
Major Abdul Bilal iz Skupine za posebne naloge v pakistanskih oboroženih silah se je s svojo enoto stiskal pod previsno skalo globoko v gorovju Karakorum. Bil je 30. april 1989 in poznopopoldanski snežni vihar se je znesel nad 11 možmi, ki so lovili sapo v redkem zraku na nadmorski višini več kot 6500 metrov. Na prvi pogled bi jih lahko imeli za alpiniste, toda nosili so bele kamuflažne bunde, čez rame pa so imeli obešene avtomatske puške.Pravzaprav bi jim alpinisti verjetno zavidali čudoviti razgled na nekaj najmogočnejših gora na svetu. Gmota K2, druge najvišje gore na planetu, se je dvigala tik nad obzorjem, 80 kilometrov proti severozahodu. Drugi zaledeneli vrhovi so bili še nepreplezani in brezimni, na zemljevidih označeni le s številkami, ki so označevale njihovo nadmorsko višino.
Če bi se hoteli povzpeti na vrh, označen s številko 22.158, bi morali preplezati zaledenelo steno, prek katere se nenehno prožijo snežni plazovi. Poskus vzpona je stal življenje že štiri može. Bilalovo enoto je zato tja prepeljal helikopter. Drug za drugim so se vojaki spustili po vrveh, medtem ko je helikopter le stežka ohranjal višino v redkem, ledeno mrzlem ozračju. Enota, ki jo je odložil kakih 450 metrov pod vrhom, je teden dni napeljevala vrvi in si ogledovala teren nad sabo, da bi se pripravila na odločilni trenutek.
Nekaj mož je predlagalo, da bi se za večjo varnost navezali. “Če se navežemo in koga od nas ustrelijo, bomo vsi zgrmeli v globino,” jim je pojasnil Bilal. “S seboj vzemite cepine, a se ne navezujte.” Še zadnjič so preverili, ali premični deli njihovega orožja niso zamrznili. Potem je Bilal tik pred mrakom povedel enoto proti vrhu. Možje so se v koloni vzpenjali po grebenu, na katerem je iz napihanega snega nastala opast. Tuleči veter se jim je zaganjal v hrbet.
Nenadoma sta se pojavila od sonca zagorela obraza indijskih stražarjev, ki sta zrla nanje s snežnega zidu, postavljenega na improviziranem opazovališču. Bilal je proti njima zaklical v urduju: “Smo vojaki pakistanske vojske, obkolili smo vaju. Odložita orožje.” Indijca sta se sklonila za snežni zid. Bilal je nadaljeval: “Indijska vojska vaju je sem gor poslala v smrt!” Potem se je zaslišal nezgrešljivi zvok repetiranja kalašnikovke.“Nobeni objestni morilci nismo bili,” zatrdi Bilal tri desetletja pozneje med pripovedovanjem zgodbe doma v Rawalpindiju. “Želeli smo le ohraniti svoje ozemlje. Pripravljeni smo ga bili braniti za vsako ceno …
To je bila naša domoljubna dolžnost.” Prepričan je, da sta Indijca streljala prva. On in njegovi možje so odgovorili z ognjem. Med pokanjem pušk, ki sta ga pridušila sneg in redek zrak, je eden od Indijcev omahnil.Pakistanci so prekinili ogenj in Bilal je zaklical drugemu Indijcu: “Odidi od tod … ne bomo te zajeli in ne bomo te ustrelili v hrbet.” Indijski vojak je vstal in Bilal ga je spremljal s pogledom, ko jo je ubiral proč, loveč sapo, dokler ni izginil v meglici.Dogodek je zbudil pozornost le redkih zunaj Pakistana in Indije. A kljub temu je “spopad za Vrh 22.158” nekaj posebnega zaradi zlovešče posebnosti: to je bil oboroženi spopad, ki je potekal na večji nadmorski višini kot katerikoli drug do zdaj in v katerem so bile tudi smrtne žrtve.Kristalno jasnega jutra 28 let pozneje sva s fotografom Coryjem Richardsom nerodno prikrevsala na steptani sneg helikopterskega vzletišča nekaj kilometrov od mesta takratnega spopada. Ker sva izkušena alpinista in sva že plezala v Karakorumu, sva se dobro zavedala, koliko truda in veščin je potrebnih, da tam zgolj preživiš.
Že več kot tri desetletja Indija in Pakistan v to neizprosno okolje pošiljata mlade vojake, da po več mesecev zdržema varujejo odročno, neposeljeno divjino. Opazovalci so za ta spor začeli uporabljati besedno zvezo “spor na ledeniku Siachen”. Poimenovali so ga po mogočnem ledeniku, po katerem je prepoznavna pokrajina, kjer se stikajo nedorečene meje med Pakistanom, Indijo in Kitajsko.Od leta 1984 je na obeh straneh umrlo že več tisoč vojakov. Leta 2003 je bilo sklenjeno premirje, a kljub temu vsako leto tam izgubi življenje na desetine vojakov – zaradi zemeljskih in snežnih plazov, helikopterskih nesreč, višinske bolezni, embolije in drugih vzrokov.
Ne glede na to se zagnani indijski in pakistanski vojaki vsako leto prostovoljno javljajo za služenje na tem območju. “To imajo za izjemno čast,” je povedal neki pakistanski uradnik.O tem sporu je bilo napisanih že za cele police knjig, časopisnih člankov in znanstvenih razprav, v katerih avtorji pogosto omenjajo nesmiselnost vojaškega spopadanja za ozemlje s tako majhno uporabno vrednostjo. Splošna ugotovitev je, da sta trmasta nasprotnika, zaslepljena s sovraštvom, pripravljena v medsebojnem nasprotovanju poseči po najskrajnejših ukrepih. Stephen P. Cohen, analitik pri organizaciji Brookings Institution, je to pronicljivo povzel s prispodobo, da je siachenski spor kot “prepir dveh plešcev za glavnik”.
A okoliščine, zaradi katerih sta se začela plešca prepirati, niso bile nikoli docela pojasnjene. Štiri leta sem preučeval pisne dokumente, s katerih so pred nedavnim umaknili oznako tajnosti, pogovarjal sem se z uradniki, strokovnjaki in vojaškim osebjem v Indiji, Pakistanu in ZDA, da bi razkril v tančice nerazumljivosti ovito, a pomembno skrivnost siachenske sage. S Coryjem sva se napotila v Pakistan, da bi si na lastne oči ogledala, kaj se lahko zgodi zaradi navidezno preprostega dejanja – ker nekdo potegne črto na zemljevidu.