Med mormoni
Mormoni z atlantskih gnezdišč za več mesecev preprosto izginejo neznano kam. Ko pa se te neustrašne morske ptice s klovnovskim obličjem vrnejo na kopno, so balzam za dušo marsikaterega opazovalca ptic.
Spet so tu, odločno frfotajo s perutmi, njihova telesa se zarisujejo na nebu kakor črno-beli madeži, zaradi velikih oranžnih kljunov pa so videti kot prave žive karikature. Vrhovi pečin, ki so mesece samevali prazni in temni, ob prihodu ljubkih klovnovskih mormonov v začetku aprila znova oživijo. Te male njorke, najmanjše izmed štirih vrst mormonov, množično zasedejo gnezdišča na hribovitih obalah Britanskega otočja. Odročnejši in bolj neobljudeni ko so kraji in manj ko je tam plenilcev, ljubši so jim. Nihče ne ve zagotovo, kako in kje pripadniki vrste Fratercula arctica (latinsko ime “mali arktični menih” so dobili zaradi temnega perja, ki spominja na meniško kuto) preživijo preostanek leta. Razpršeni so po severnih morskih prostranstvih; ko letijo, plavajo in se prehranjujejo, jih le poredko kdo vidi.
A s pomladjo se mormoni spet prikažejo v svoji karnevalski opravi. Razplod je za te morske ptice edini razlog za prihod na kopno. Postanejo nadvse družabni, dvorijo si, se parijo in ravsajo. Njihove skupnosti štejejo od nekaj sto ptic v ameriški zvezni državi Maine do več deset tisoč na Islandiji. Na Britanskem otočju, kjer je Danny Green posnel te fotografije, gnezdi približno deset odstotkov mormonov. Ocenjujejo, da jih je skupaj 20 milijonov (vendar v resnici nihče ne ve, koliko jih je).
V gnezditveni sezoni mormoni zamenjajo opravo. Kljuni se jim odebelijo in živahneje obarvajo, črna peresa zamenjajo bela, okrog oči se jim zariše živobarvna obroba. Razporedijo se v pare – pogosto se poiščeta partnerja iz preteklih let – nato pa z načičkanimi kljuni in s plavalnimi nogami izkopljejo rove v mehko prst. Ponekod ptice gnezdijo tudi v skalovju. Samica izleže eno jajce in s samcem ga izmenjaje valita. Delita si tudi dolžnost hranjenja naraščaja; samica sicer opravi večino poti, urno se vrača iznad morja s polnim kljunom rib, pri čemer mora skrbno paziti, da ji plena ne bi izmaknil galeb, govnačka ali kak drug zračni pirat.
Pingvini so v kolonijah tesno nagneteni, glasni in prepirljivi, mormoni pa so v nasprotju z njimi večinoma složni in prav nič razgrajaški. Na Britanskem otočju, kjer jih že stoletje ne lovijo več (na Islandiji je lov nanje še vedno dovoljen), so lahko te 20-centimetrske ptice presenetljivo krotke in se ne zmenijo kaj dosti za obiskovalce. Iain Morrison, ki že 42 let vodi opazovalce ptic na otoke Treshnish na Škotskem, pravi: “Hočeš nočeš opažam, da druženje z mormoni osrečuje ljudi. Temu pravim mormonska terapija.”
Vendar strokovnjake, ki preučujejo mormone, vedno pogosteje obhajajo skrbi. V zadnjem desetletju se večina populacij zmanjšuje. Bila so leta, ko so bile nekatere kolonije na Islandiji, na Norveškem in verjetno tudi na Shetlandskih otokih na Škotskem skoraj povsem brez mladičev. Majhne ribe, denimo peščenke, papaline in sardele, s katerimi se najraje hranijo, so vse redkejše in manjše. Kot kaže, segrevanje morja povzroča motnje v prehranski verigi. Mike Harris, ki preučuje kolonijo mormonov na škotskem otoku May, pove to brez olepšav: “Mormoni imajo težave z vzrejo mladičev. Te ptice v povprečju dočakajo 30 let in tako kot vse dolgožive ptice lahko izpustijo nekaj paritvenih sezon, dokler se razmere ne izboljšajo,” pravi. “Vendar bo zdajšnje dolgo obdobje brez podmladka zagotovo vplivalo na njihovo skupno število.”