MED GOZDARJI IN POKLICNIMI LOVCI
“Vsi vemo, da je Slovenija med najbolj gozdnatimi državami v Evropi, a je veliko ljudi, morda večina, začudenih, ko slišijo, da lastnik gozda ne more kar brez dovoljenja posekati drevesa, ne vejo, kaj počnejo gozdarji, kako je organizirana gozdarska služba pri nas … Zato sem se lotila fotografiranja te teme.” Tako pravi avtorica fotografij v tem prispevku Polona Avanzo, ki dobro ve, o čem govori – fotografskemu poklicu se je posvetila po propadu podjetja, pri katerem je bila kot diplomirana gozdarka zaposlena. Ob omembi gozda je Kočevska, ki je še bolj gozdnata kot Slovenija nasploh, med tistim, kar tudi nepoznavalcu najprej pade na pamet. Zato sem se odpravil v Kočevsko Reko, največjo vas sredi gozdov zahodno od Kočevja.
Mirjam Mikulič, revirna gozdarka v Kočevski Reki, je v gozdu v službenem in tudi v prostem času kot doma. Ker je večina njenega revirja v državni lasti, mora letno odkazilo dreves za sečnjo večkrat opraviti sama. Glede na obseg dela in razgibanost terena je to zahtevno opravilo.
“Gozdarji smo svetovalna služba za lastnike gozdov. Osnovno delo revirnega gozdarja je izbira drevja za posek,” pravi Mirjam Mikulič, ki je gozdarka in skrbi za 2800 hektarov velik revir. Ta je večinoma v državni lasti, nekaj gozda je tudi občinskega, zasebnih lastnikov je malo. “Za revir – gozdnogospodarsko enoto – pripravijo na območni enoti Zavoda za gozdove Slovenije desetletni načrt sečnje, kot revirna gozdarka pa skupaj z lastnikom iščem kompromis med temi in njegovimi načrti. Zasebni lastniki gozda gredo skupaj z mano v gozd, občina mi da kakšnega pomočnika, država pa kakor kdaj. Letos na primer odkazujem v državnih gozdovih sama.”
To, kot razloži, sploh ni preprosto delo. “S sabo imam premerko za izmero premera debla in odkazilno kladivo, s katerim naredim zasek na koreničniku (hlodu iz spodnjega, najdebelejšega dela debla, op. p.) in vanj udarim žig. Vsa posekana drevesa z več kot 15 centimetri premera morajo imeti žig, ki omogoča sledljivost. S pršilom označim deblo tako, da je vidna oznaka za sečnjo. Nato v beležnico zapišem debelinsko stopnjo odkazanega drevesa,” pove domačinka iz Kočevske Reke. “Pri gojitvenih delih poskrbimo za vzgojo mladih drevesc, da bodo nekoč dosegla ciljno starost in debelino. Gozdarji tudi trasiramo vlake, skrbimo za vzdrževanje gozdnih cest, sodelujemo s šolami in širšo javnostjo, vodimo po gozdnih učnih poteh …” Njen revir, ki se razteza do Kolpe, leži razmeroma nizko, na višini od 250 do 850 metrov, zato v njem prevladujejo bukev, hrast, pa tudi beli gaber, jelke in smreke je manj.
Območje Kočevske Reke je danes kar 90-odstotno preraščeno z gozdom, za to pa obstajajo zgodovinski razlogi. Nekoč so ga poseljevali Kočevarji, nemško govoreče kmečko prebivalstvo, ki so ga sredi 14. stoletja iz Tirolske in Koroške sem naselili grofje Ortenburžani. Kočevarji so se okoli leta 1880 v upanju na boljše življenje, kot so ga omogočali ti kraji, kjer je zemlja borna, vegetacijska doba pa kratka, začeli množično izseljevati v ZDA. Množično izseljevanje je potekalo tudi med drugo svetovno vojno, po njej pa je oblast hotela imeti te konce zase – za umik, če bi bila država napadena. Od nekoč 177 kočevarskih vasi se do danes ni ohranila niti ena, opustelo območje se je začelo zaraščati. “Oče, ki je bil logar, je ponekod, kjer je zdaj gozd, ko je bil otrok, še pasel živino. Zato so tam drevesa razmeroma mlada in drobnejša,” pove Mikuličeva. Danes je lastnik te zemlje večinoma država, za gozdove pa strokovno skrbi Zavod za gozdove Slovenije (ZGS), pri katerem je zaposlena.
Mitja Tasič, revirni lovec v Svetlem potoku, enem od revirjev lovišča s posebnim namenom Na Kočevskem. Dveletni bavarski barvar Aleks je vedno v njegovi družbi.
“V naših gozdovih imamo veliko živali, med njimi velike zveri, tudi zaradi sonaravnega načina gospodarjenja,” pravi dr. Krajnčeva. “Z njim ohranjamo naravne gozdove, njihovo drevesno sestavo, ohranja se ekosistem, ki je dom različnih živali in rastlin, ohranja se biotska pestrost.” Prav zaradi živali sem se tistega deževnega majskega dne, ko sem v Kočevski Reki obiskal Mikuličevo in Šubica, odpravil še v Knežjo Lipo, vas, ki leži dobrih 15 kilometrov jugovzhodno od Kočevja. Pravzaprav do hiše, stoječe na samem sredi gozdov. “To ni osemurna služba, ampak poklic, ki ga opravljaš 24 ur na dan vse dni v tednu. Za to moraš biti človek, ki mu tak način življenja ustreza. Če se v mojem revirju na primer zgodi povoz divjadi, me pokličejo tudi sredi noči in moram poskrbeti za to, saj je najpomembneje, da žival ne trpi.”
Tako pravi 42-letni Mitja Tasič, poklicni lovec v lovišču s posebnim namenom (LPN) Na Kočevskem. V Sloveniji je deset t. i. lovišč s posebnim namenom, ki jih prav tako upravlja ZGS. Med nalogami teh je poleg trajnostnega upravljanja divjadi in njenega življenjskega prostora tudi skrb za ohranitev populacij velikih zveri. LPN Na Kočevskem, največje med vsemi, ima površino dobrih 68.000 hektarov in je razdeljeno na 16 revirjev, za katere skrbijo poklicni revirni lovci. Svetli potok, kot se imenuje Tasičev revir, obsega 3000 hektarov.
“Lov je tako rekoč zadnja stvar, ki jo, čeprav sem poklicni lovec, izvajam, vse drugo pride prej na vrsto. Tipičen delovni dan ne obstaja, niti eden ni enak drugemu. Pozimi skrbim za krmljenjejelenjadi in divjih prašičev, hrano, predvsem senene bale, vozim na deset krmišč, kjer krmim po natančno določenem letnem načrtu. Za to je potrebnih 50, 60 ali celo več ton sena,” pravi. “Krmimo, da živali odvračamo od škode, ki bi jo delale na drevesih v gozdu in na travnikih. Spomladi so na vrsti priprava na košnjo, skrb za lovske objekte, kot so preže, ki jih je treba popraviti in včasih postaviti kakšno novo, urejanje in čiščenje lovskih stez, grmišč, urejanje gozdnega roba … Junija je košnja. Na območju mojega lovišča je 16 hektarov travnikov, ki jih je treba pokositi in pripraviti krmo za zimsko krmljenje. Košnja in baliranje se izvedeta na podlagi javnega razpisa.”
“V mojem revirju so lisice, risi, volkovi in čedalje več šakalov,” pove, kaj vse živi v tukajšnjih gozdovih. “V lovišču so redno prisotne tri medvedke s po enim, dvema ali tremi mladiči. Zato se moraš v gozdu temu primerno obnašati, saj so medvedje matere zelo zaščitniške. Pred dvema letoma me je na krmišču za prašiče, ki ni daleč od naše hiše, vsak dan čakala medvedka z mladičema. Ko sem prinesel krmo, se je za kakšnih 20 metrov umaknila in me opazovala. Navadili smo se drug na drugega. Koliko je medvedov, ki se posamično potikajo naokrog, pa je težko oceniti. Konflikti z ljudmi so redki. Odkar sem tu, sem moral le dvakrat zaradi škode na drobnici opraviti izredni odstrel.”
Besedilo: MARJAN ŽIBERNA
Fotografije: POLONA AVANZO