Maternalna umrljivost

Včasih se zdi primerno, da nosiš plastične natikače in trenirko. V soboto popoldne na pikniku v parku. Na kmetijskem sejmu. Ali pa med pripravljanjem na prihod drugega otroka. Največ šteje udobje. Toda 39-letni Kiri Johnson so se 11. aprila 2016 od nekod v glavo prikradle misli, ki so željo po udobju potisnile na stranski tir. “Ljubi, ko pride Langston, hočem biti res lepa,” je rekla možu Charlesu Johnsonu IV., ko je sedela pred ogledalom v spalnici in si krtačila lase.

Naslednji dan popoldne sta načrtovala odhod v bolnišnico Cedars-Sinai v Los Angelesu, kjer naj bi se jima rodil drugi sin. Obljubila sta si, da bosta vzgojila “moška, ki bosta pustila v svetu sled in bosta odgovorno živela za cilje, veliko pomembnejše od lastnih koristi”, razloži Charles. Prvega otroka, Charlesa Spurgeona Johnsona V., ki se jima je rodil leta 2014 s carskim rezom, sta poimenovala po njegovem prapradedu, slovitem sociologu in prvem temnopoltem rektorju Fiskove univerze v Nashvillu v Tennesseeju. Za mlajšega sina sta izbrala ime Langston – po Langstonu Hughesu, legendarnem pesniku harlemske renesanse.

Triintridesetletna Ayesha Ciisa, mati sedmih otrok, je bila komaj še živa, ko je prispela v regijsko bolnišnico Borama v Somalilandu. Doma je rodila prvega od dvojčkov, drugega pa ni več mogla. Iz domače vasi se je pripeljala v motorni rikši. Kljub veliki izgubi krvi je zdravnikom uspelo, da so jo s transfuzijo rešili. Drugi otrok se je rodil mrtev.

Kira je spakirala nakit in obleko, ker je želela biti ob prihodu domov lepo urejena. Tudi Charles se je odločil, da bo eleganten. Spominja se, kako si je rekel: “Nikoli ne veš, kdaj je dobro narediti vtis in pokazati, da nimaš prazne glave in prazne denarnice.” Odvrgel je košarkarske kratke hlače in majico, si oblekel srajco, hlače in obul mokasine. Izbira oblačil je bila enako premišljena kot izbira bolnišnice Cedars-Sinai, ki se redno uvršča na seznam najboljših v ZDA. Če je že vse drugo, kakor mora biti – zdrava mama, zdrav otrok, najboljši mogoči nadzor nosečnosti – zakaj se otrok za piko na i ne bi rodil v eni najboljših bolnišnic na svetu? Langston Emile Johnson se je rodil 12. aprila 2016 ob 14.33. Načrtovani carski rez so opravili rutinsko in Kira je takoj po porodu že dojila. Langstona je še predstavila 18 mesecev starejšemu bratcu, nato je utonila v spanec.

Ko je Charles sedel ob ženini postelji, je v katetru opazil kri. Kot piše v pritožbi, ki jo je leta 2017 skupaj s tožbo vložil proti bolnišnici, je sestro na to prvič opozoril malo po 16. uri. V pritožbi je podrobno opisano tudi, kako so skrbeli za Kiro: okrog 17.30 so ji zamenjali kateter, nato so ji opravili še preiskavo z ultrazvokom in krvni test. Ultrazvok je pokazal znake notranje krvavitve. Dobila je protibolečinska zdravila in infuzijo. Ob 18.44 so jo napotili na računalniškotomografsko slikanje (CT). Ponovili so preiskavo z ultrazvokom in krvni test. Dobila je transfuzijo. Čez štiri ure CT še ni bil narejen. Kot piše v pritožbi, je dobila še eno transfuzijo. Bila je “bleda in omotična”, kot pripoveduje Charles, “vsa se je tresla”. Trebuh jo je bolel na dotik. Zatrjuje, da je nenehno spraševal zdravstveno osebje, ali se dovolj trudi, da bi ugotovilo razlog krvavitve. “Oče in mož težko določi, kako ostro sme posredovati za ženo, še posebno če je temnopolt,” nadaljuje. Previden je bil, da jim ne bi dal kakršnegakoli povoda za slabšo oskrbo žene. Še posebno težko se je obvladal, ko mu je sestra na zaskrbljeno vprašanje odgovorila: “Gospod, zdaj mora vaša žena pač počakati, da se najprej posvetimo pomembnejšim zadevam.”

Kot piše v pritožbi, CT-slikanja nazadnje sploh niso opravili. Kiro so okrog pol enih zjutraj, deset ur po carskem rezu, odpeljali v operacijsko dvorano. Njena trebušna votlina je bila polna krvi. Zadnje besede, ki jih je rekla možu, so bile: “Ljubi, bojim se.” To je Charlesa vrglo iz tira, saj Kira strahu tako rekoč ni poznala: nekaj časa je živela na Kitajskem, govorila je pet jezikov, imela je dovoljenje za pilotiranje, vozila je dirkalne avtomobile.

Kljub temu jo je pomiril, da bo vse še v redu. Trinajstega aprila ob 2.22 je umrla. Charles se spominja, kako mu je zdravnik povedal, da so storili vse, kar so lahko, a njegove žene niso mogli rešiti. “Bilo je, kot da bi se sesul svet okrog mene, kot da bi razneslo bombo, videl sem njeno mamo, kako se je zrušila na tla, njeno teto, kako je kriknila, njenega brata, kako ga je zlomil jok.” Nato nadaljuje: “Tako dobro sva se pripravila.

Bila sva že na cilju. Vse sva imela najboljše mogoče. Vse sva naredila prav. Kako mi potem lahko rečejo, da ji niso mogli pomagati?” Kot piše v pritožbi, je obdukcija pokazala, da je Kira umrla zaradi notranje krvavitve po carskem rezu. Rasni predsodki v pritožbi niso omenjeni. Sojenje naj bi se začelo januarja. Oktobra je Zdravniška zbornica Kalifornije ugotovila, da je bil Arjang Naim, odgovorni zdravnik, ki je nadziral Kirino oskrbo, hudo malomaren. Naim je dejal, da smrt Kire Johnson obžaluje in da ni pričakoval, da bo med operacijo umrla. “Naredil sem vse, kar sem lahko, da bi za bolnico poskrbeli čim bolje,” je zatrdil.

Dobil je štiriletno pogojno kazen. Tiskovni predstavnik bolnišnice o primeru ni želel podrobno govoriti, dejal pa je: “Smrt Kire Johnson je tragedija. Kadar se pojavijo dvomi o zdravstveni oskrbi bolnika, vedno temeljito preiščemo okoliščine. Glede na ugotovitve potem poskrbimo za vse potrebne spremembe, da lahko bolnikom še naprej zagotavljamo najvišjo kakovost oskrbe. Med preiskavo preverimo potek zdravstvenih posegov in usposobljenost zdravstvenega osebja.”