Mars v velikem planu

“Tujih dežel ni, le popotnik v njih je tujec.”
Robert Louis Stevenson

Stevenson, po rodu Škot, je leta 1880 z nevesto raziskoval Kalifornijo. Jaz pa sem član skupine približno 500 popotnikov, ki iz Kalifornije raziskujemo Mars z najbolj dovršenim robotom, kar smo jih kdaj poslali na kak planet. In ko pišem ta članek, Radovednež vrta luknjo v skalo v kraterju Gale. To, kar so znali že neandertalski mojstri, ni ravno dokaz dovršenosti. A v resnici je. Potrebovali smo deset let inženirskega dela na Zemlji in šest mesecev priprav na Marsu, da smo prišli do te skale. Vrtanje pet centimetrov globoke luknje, da bi dobili za aspirin velik vzorec, bo trajalo še tedne. In vse to delamo zato, da bi dobili kemijske dokaze, da Mars ni tako zelo različen od Zemlje da je bil nekoč gostoljuben do življenja.

Po poklicu sem geolog in na Zemlji hodim na teren. Ponavadi se dogovorim z nekaj kolegi. S terencem, manjšim letalom ali helikopterjem se odpravimo v bližnje pa tudi bolj oddaljene kraje. Nato veliko pešačimo. Priprave na terensko raziskovanje trajajo nekaj mesecev, ne desetletje, in ko hočem vzorec kamnine, vzamem kladivo in si odklešem košček. Jemanje vzorca traja nekaj minut, ne tednov. V laboratoriju analiziramo vzorce v nekaj dneh, ne mesecih, kot to traja pri Radovednežu.
Tako na Zemlji kot na Marsu so za dobro opravljeno terensko delo potrebne izkušnje – a na Marsu je to nekaj čisto drugega.