Mamutova vrnitev

Nekega majskega jutra leta 2007 je rejec severnih jelenov Jurij Hudi, pripadnik Nencev, skupaj s  tremi sinovi stal na peščini ob reki Juribej na polotoku Jamal v severozahodni Sibiriji; moški so se posvetovali o majhnem truplu. Čeprav niso takšne živali še nikoli videli, so jo dobro poznali iz pesmi, ki jih Nenci prepevajo v temnih zimskih nočeh, ko se zberejo ob skupnem ognju. To je bil mamutov mladič. Nenci pravijo, da mamuti tavajo po zamrznjeni črnini podzemlja. Hudi je videl že veliko mamutovih oklov, teh rjavorumenih zavitih sulic, debelih kot krepke drevesne veje, ki jih njegovi rojaki najdevajo vsako poletje. Nikoli pa še ni videl cele živali, kaj šele, da bi bila tako srhljivo dobro ohranjena. Razen dlak in nožnih nohtov je bilo truplo povsem nedotaknjeno. Hudemu je bilo neprijetno. Čutil je, da je to pomembno odkritje, za katerega bi morali izvedeti tudi drugi ljudje. Ni pa se želel dotakniti živali, kajti Nenci so prepričani, da so mamuti nevarni znanilci nesreče. Nekateri Nenci celo pravijo, da ljudi, ki najdejo mamuta, doleti prezgodnja smrt. Hudi se je odločil, da bo peklenske sile pomiril z daritvijo mladiča severnega jelena in nekaj razlite vodke. A najprej se je odpravil 240 kilometrov proti jugu v mestece Jar Sale, da bi se posvetoval s starim prijateljem Kirilom Serotetom, ki je bolje poznal običaje zunanjega sveta. Seroteto je prisluhnil prijateljevi zgodbi, potem pa mu svetoval, naj se čim prej sestane z direktorjem krajevnega muzeja. Ta je prepričal lokalne oblasti, da so Hudemu in Serotetu omogočile prevoz s helikopterjem nazaj k reki Juribej. A ko so prispeli na peščino, mamuta ni bilo več tam.