Mali podkovnjaki

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografija: Matej Vranič

Ko smo se tistega januarskega dne spuščali v podzemlje, mi je postajalo vse topleje. Malo zaradi plazenja, ki je bilo potrebno, kadar se je jama zožila v rov, malo zaradi obleke, ki je bila za razmere v njej pretopla; termometer je ob vsakokratnem merjenju kazal okrog 7° C. Počasi smo prodirali v Marijino brezno, jamo na pobočju Malega Lubnika, le malo nad Škofj o Loko. Alenka in Primož sta občasno zlezla v katerega izmed stranskih rovov, z Marcelo in Leo smo ju navadno počakali in nato skupaj nadaljevali pot. V bližini vhoda v jamo živali, ki so bile razlog za naš obisk, ni bilo. “Tu so temperature še odvisne od zunanjih, pa tudi zrak ni povsem miren,” je polglasno pojasnila Alenka. Malo naprej smo ugledali prve izpod stropa negibno viseče živalce, podobne majhnim temnim kožnim vrečicam. Primož je s čelno svetilko posvetil v list papirja, kjer je imel narisan profil jame, in na ustrezno mesto vpisal število živali, ki jih je pred tem preštel. Sprva jih je bilo še malo, pozneje pa vse več in več. V veliki dvorani, katere strop se je dvigal kakih pet metrov nad našimi glavami, je bila kolonija prezimujočih številna. Posedli smo na kamne. Primož in Alenka sta se potihoma posvetovala, drugi smo čakali. Potem je Primož z ročno baterijsko svetilko osvet lil strop in šepetaje opisal del, na katerem naj bi šteli. Tako smo po delih šteli in si zapisovali število živali.