Mala čudesa

Dante Lauretta  je bil popolnoma miren, ko se je pripravljal na 17 sekund, v katere je vložil zadnjih 16 let dela. Pogled planetologa z Arizonske univerze je bil prikovan na zaslon, na katerem je bilo videti tri slike, simulacijo pogleda na koničasto, z večjimi in manjšimi balvani posuto telo, ki je lebdelo v morju zvezd. Bil je asteroid, znan pod oznako 101955 Bennu. Lauretta je sedel na oblazinjenem kovinskem stolu v pisarni v skromni zgradbi v Littletonu v Koloradu, ki je na moč podobna sleherni drugi pisarniški stavbi.

Toda v tej so na stenah nalepke, te so tudi nad vsakim razdelkom: električna energija, telekomunikacije, upravljanje, navigacija in nadzor. Šele te nalepke razkrijejo njen pravi pomen. V njej nadzorujejo odpravo, ki jo vodi oddelek za vesoljske raziskave podjetja Lockheed Martin.Bil je 20. oktober 2020 ob 13.49 po krajevnem času in na zaslonu je bil Bennu obkrožen z zeleno zanko, ki je predstavljala tirnico Nasinega plovila z dolgim imenom: Origins, Spectral Interpretation, Resource Identification, and Security-Regolith Explorer ali skrajšano OSIRIS-REx. V naslednjih treh urah naj bi se ta robotski odposlanec skušal spustiti proti asteroidu in se ga prvič dotakniti v upanju, da bo ujel nekaj zunajzemeljskega prahu in koščkov kamnin in jih prinesel na Zemljo.

OSIRIS-REx so izstrelili leta 2016 in ga dvakrat poslali okoli Sonca, da je ujel asteroid Bennu, ki je bil tistega za uspeh odprave usodnega oktobrskega dne 300 milijonov kilometrov proč. Bennu, širok le približno 500 metrov, je najmanjše telo, okoli katerega je doslej krožila kakšna sonda. Ker je njegovo površje izjemno razdrapano, je Laurettova skupina potrebovala kar leto dni kartiranja, da je našla varno mesto za pristanek.

Zaradi vsega vloženega truda bi moral biti ta ključni trenutek napet, a med zadnjo fazo milijardo dolarjev vredne odprave je bil planetolog popolnoma miren.“Plovilo je danes res dobro razpoloženo,” je rekel.Zakaj za vraga bi kdo preživljal ves ta stres in napore zaradi dveh kilogramov prahu in kamnitih okruškov? Za začetek, kamnine, iz katerih je pred 4,5 milijarde let nastal Bennu, so prav tiste, iz katerih je takrat nastajalo vse Osončje. Te kamnine, ki kažejo znake, da je v njih ogljik, so neokrnjen arhiv podatkov, kako so se rojevali planeti in kje je morda Zemlja dobila začetni material za življenje. “Znanstveno gledano je material z Bennuja neprecenljive vrednosti,” je pojasnil Lauretta.

A tako kot Bennu nosi snov, ki pojasnjuje stvarjenje, ima tudi moč uničenja. Asteroid se na svoji poti zelo približa Zemlji in astronomi so izračunali, da je majhna, vendar resna verjetnost ena proti 2700, da bo med letoma 2175 in 2199 trčil z Zemljo. Vzorci, ki jih bo prinesel OSIRIS-REx, bi lahko bili ključni za strategijo obrambe pred napadom, pri katerem bi se sprostilo kar dvamilijonkrat več energije, kot se je je med lansko eksplozijo amonijevega nitrata v Bejrutu. Dovolj, da opustoši mesto ali pokrajino, morda tudi vso celino.Gledano širše, Bennu in OSIRIS-REx simbolizirata dve vzporedni revoluciji v sodobni astronomiji, saj spreminjata dosedanje predstave o Osončju.

Z današnjimi teleskopi so astronomi sposobni videti več malih, šibkih teles kot kadarkoli prej, to pa jim omogoča preverjanje dogajanja na nebu in dopolnjevanje seznama populacije teles, ki poleg osmih planetov in njihovih lun naseljujejo Osončje. Pred 20 leti smo jih poznali približno 100.000, do danes je njihovo število naraslo na več kot milijon.Sočasno so vesoljske agencije po svetu razvile orodja in tehnologije, z rabo katerih lahko obiščemo in raziščemo te svetove in celo prinesemo vzorce z njihovega površja na Zemljo za podrobnejše raziskave.

Te pa sploh niso zgolj akademske.Slika našega Osončja, o kateri se učimo v šoli, ima logično zgradbo. A astronomi in planetologi že desetletja sumijo, da je s to sliko nekaj narobe, saj je zelo težko razložiti, kako sta Uran in Neptun nastala na mestu, kjer sta danes. Zdi se, da v našem vesoljskem domovanju ni nekaterih pogostih tipov planetov, ki jih opažamo okoli drugih zvezd. In vsaj do leta 2021 je Zemlja edini planet, za katerega vemo, da na njem obstaja življenje.Kako je torej Osončje nastalo tako, kot je danes – in zagotovilo ugodne razmere svojim prebivalcem?Mala telesa v njem so astronomi dolgo zanemarjali, češ da so to le ostanki procesa, med katerim so nastali planeti. Zdaj raziskovalci dobro vedo, kako pomembna so ta telesa v iskanju odgovora na bistvena vprašanja. Tako kot Bennu so številna med njimi časovne kapsule, saj se niso bistveno spremenila vse od rojstva Sonca. S tem ko spremljamo te prvobitne svetove, jih obiskujemo in jemljemo vzorce z njih, bomo končno lahko ugotovili, od kod prihajamo in – upajmo – ustavili ta telesa, da ne bodo uničila vsega, kar je doslej nastalo.

Zanimanje za mala telesa Osončja – to je strokovni izraz za vsako naravno telo, ki kroži okoli Sonca in ni planet, pritlikavi planet ali luna – je staro prav toliko kot človeštvo. Že tisočletja so pripadniki različnih kultur po vsem svetu opažali komete in meteorje, vidne na nočnem nebu. Imeli so jih za pomembna znamenja. Vendar so bili pri raziskovanju omejeni, saj ta mala telesa odbijajo zelo malo Sončeve svetlobe in jih je v temini vesolja težko opaziti. Na začetku 20. stoletja so astronomi poznali približno 500 asteroidov, ki krožijo okoli Sonca. Prvega, imenovali so ga Ceres, so odkrili leta 1801. Hitrost odkrivanja pa se je opazno povečala v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja z razvojem sodobnih teleskopov. Leta 1992 so odkrili prvo telo – poleg Plutona in njegove lune – ki kroži okoli Sonca za Neptunom. S tem so potrdili hipoteze o obstoju malih teles v zunanjem Osončju, ki ga zdaj imenujemo Kuiperjev pas. Danes že dobro vedo, da to oddaljeno območje ni prazno, ampak je naseljeno s tisoči – morda celo s sto tisoči – ledenih teles.