Lovci na trofeje

Sloni so se zgrinjali v čredah in, iščoč vodo, postopali okrog presušenih kotanj. Bilo je septembra, temperatura je sredi dneva dosegla skoraj 40° C. Debelokožci so lomastili ob robu puščave Kalahari v Namibiji, v naravnem rezervatu Nyae Nyae, ki ga upravlja domača skupnost Sanov. Približno 2800 jih živi na območju rezervata v nezavidljivih razmerah.

Na farmi v provinci Vzhodna Kaplandija leži sesedla žirafa, ki jo je lovec uplenil leta 2010. Zaradi izginjanja habitatov in nezakonitega lova grozi žirafam izumrtje, a v JAR, kjer se njihovo število povečuje, je lov nanje dovoljen. Nekateri lovci se radi ponašajo s preprogo iz žirafje kože, drugi dajo nagačiti celotno žival, da jo lahko razkazujejo v sobi z visokim stropom.

Sloni so za seboj pustili polomljeno vejevje in še tople iztrebke. Ko so zavohali naš znoj, ki se je mešal z vonjem od sonca ožgane trave, so se trobentaje pognali v drnec in izginili. Pozneje se jih je na obzorju prikazalo še več, zlitih s sencami kameljih trnov. Čeprav so tako orjaški, so bili skoraj nevidni za vse, razen za tiste s sokoljim očesom. Najostrejšega vida je bil slednik Dam – nizkorasel, čokat mož, pripadnik Sanov, ki je stal v zadnjem delu land cruiserja. “Oliphant!” je vzkliknil, ko je nagnjen daleč čez desni bok vozila razbiral sledi v pesku. Potolkel je po vratih in sunkovito smo zavrli. Skočil je z vozila ter si podrobno ogledal odtis vijugavega roba in nagrbančene notranjosti. Pomignil je in Felix Marnewecke, profesionalni lovec in vodnik na odpravi, je izstopil na voznikovi strani avtomobila. Postaven, zagorel in svetlolas, star nekaj čez 40 let, s platnenim klobukom na glavi in v kratkih hlačah, je bil pravi stereotip prekaljenega lovca. Za trenutek je postal nad odtisom z vprašujočim izrazom na obrazu, nato pa v potrditev prikimal.

Med puščavskim grmičevjem rezervata Nyae Nyae živi nekaj družin Sanov, pokrajina pa je tudi domovanje nekaj zadnjih največjih prosto živečih slonov na svetu. Odtis je to dokazoval. Izstopili smo še drugi, sledili so nam slednik, ki so ga vsi klicali Old Man (Starec), slednik pripravnik in pripadnik Sanov v vlogi “lovskega čuvaja”, ki naj bi poskrbel, da bi se lov izvajal v skladu s pravili in kvotami rezervata. Zadnji je v tej vročini izstopil lovski gost, ameriški poslovnež. Odprl je sovoznikova vrata, segel pod strop in zgrabil svojo 5,5 kilograma težko puško, po meri izdelano dvocevko Nitro Express kalibra .470. Te puške stanejo do 170.000 evrov in so med lovci na velike trofeje proti land cruiserju. Nihče ni bil videti posebno razočaran: kot bi bilo dovolj že to, da smo stali nedaleč od tako veličastnih bitij. “Pri lovu na slone predstavlja strel le zadnjih pet odstotkov,” je dejal Marnewecke. “Poklapan sem, ko pogine slon, a ti sloni s svojim življenjem plačajo za ohranjanje drugih 2500 slonov, ki se gibljejo po tem območju. Trofejni lov je najboljši ekonomski model, kar jih ta hip poznamo v Afriki.” Nedolgo zatem sem slišal podobno zatrjevati tudi druge lovce: “Ne nazadnje lahko trofejni lov reši ta kraj – in slone.” Vrsta aktivistov in biologov pa je to trditev odločno zavračala. Ko sem tistega jasnega dne stal v vročini in prahu puščave Kalahari, s sloni za hrbtom, mi je rojilo po glavi: je to res pravi način? Mar res lahko ubijemo pet slonov, da bi jih rešili 2500? Se ne bi raje vprašali, čemu sploh pobijati slone?

ČE SI AFRIKO OGLEDUJEMO IZ ZRAKA, si lahko ustvarimo povsem zmotno predstavo: bogata travišča in slikoviti tektonski jarki, obsežne puščave in bobneče reke, obsežna območja dozdevno neokrnjene, neposeljene divjine, kjer se je čas ustavil in na katero so ljudje pozabili. Na prvi pogled bi lahko Afrika izpolnjevala vse naše predstave o najbolj divji divjini. V resnici pa tam danes ni zaplate zemlje, ki si je ne bi kdo lastil, bodisi je označena kot lastnina bodisi jo je kdo že prodal ali jo izkorišča, ali pa je predmet spora. Živali, ki se gibljejo po teh območjih, so postale tržno blago, del novega potrošništva. Tržijo in prodajajo jih, njihove blagovne znamke med seboj tekmujejo za tržni delež, njihov nadaljnji obstoj pa je odvisen od povpraševanja, muhavosti in preračunljivosti ljudi. Divjad je afriška različica surove nafte – in tudi nje bo nekoč zmanjkalo. Trofejni lov – ubijanje velikih prosto živečih živali za rogove, okle, kožo ali nagačena trupla – se je razmahnil v milijardno dejavnost. Poganja jo želja po dobičku in v nekaterih primerih nad njo držijo roko skorumpirane vlade.

Vaščani v Zimbabveju so si razdelili meso slona, ki ga je leta 2009 uplenil ameriški lovec. Udeleženi so bili v dolgoletnem programu CAMPFIRE, v okviru katerega podeželske skupnosti prodajajo dostop do svojih živali v zameno za del dobička. Nekoč je ta program veljal za zglednega, danes pa so mnenja o uspešnosti različna: denar vse prepogosto ne doseže skupnosti, ki ji je bil namenjen, ali pa ga porabijo za krajevno infrastrukturo.

Številne države v podsaharski Afriki dovoljujejo trofejni lov, a stopnja preglednosti in nadzora med njimi se precej razlikuje. Določajo letne kvote, ki naj bi varovale stalež vrst in iz lova izključevale skrajno ranljive populacije. Južnoafriška republika, denimo, ne dovoljuje več lova na leoparde. Kenija je leta 1977 v celoti prepovedala trofejni lov, v Bocvani, ki je s prosto živečimi vrstami razmeroma bogata država, pa je leta 2014 začela veljati začasna prepoved trofejnega lova v loviščih pod vladnim nadzorom.

Za Afriko je nekdaj veljalo, da “so njeni naravni viri neizčrpni”, je povedal ameriški biolog in strokovnjak za leve Craig Packer, ki živi in dela na tej celini že več kot 40 let. “A z višine 10.000 metrov bi opazili, da se habitati krčijo,” je opozoril. “Levi v resnici postajajo vedno bolj ogrožena vrsta. Lovci res ne bi smeli streljati teh živali za zabavo, razen če lahko črno na belem dokažejo, da njihovo početje koristi levom.”