Ljudstva Amazonije

Sledi v krvavordeči prsti so globoke – in sveže. Tainaky Tenetehar sestopi z blatnega motorja in si jih pobliže ogleda.“Od danes zjutraj,” reče z gotovostjo izkušenega sledilca, ki zazna sleherno znamenje človekovega gibanja na teh divjih obmejnih območjih. Skozi daljnogled opazuje požgano savano, ki sega prek valovitih gričev vse do hribov, poraslih z drevjem. Na tem območju ob eni najspornejših brazilskih meja – kjer goloseki, po katerih raste samo še grmovje, zamenjujejo starorasle gozdove, zasebna posestva pa se širijo čez meje indijanskega ozemlja – imajo sledovi gum čisto poseben in že kar zlovešč pomen. “Sekači,” pravi Tainaky. Sovražniki.

Tainaky se obrne k tovarišem, štirim pripadnikom Gvažažarov, ki sestopajo z zdelanih motorjev. Možje sestavljajo prav pisano druščino: zguljene kavbojke, oblačila s kamuflažnim vzorcem, pilotska sončna očala in rute za zaščito obraza pred prahom, ki ga je v sušni dobi na pretek. S podobno skromnim orožjem – enostrelno lovsko puško, doma izdelano pištolo, nekaj mačet, ki možem bingljajo s pasov – prikličejo pred oči nadvse nenavaden film, v katerem so se združili različni žanri. Predstavljajte si Pobesnelega Maxa, ki se zlije s Poslednjim Mohikancem. “Gremo za njimi?” vpraša Tainaky. Zasledovati nezakonite sekače je v teh krajih postala glavna naloga takšnih patrulj. Ker so jim že večkrat zažgali tovornjake za prevoz lesa, jim zaplenili nekaj orožja in motornih žag, so se morali razjarjeni sekači včasih tudi umakniti. Vodjem patrulje, med katere sodi 33-letni Tainaky, so že večkrat grozili s smrtjo. Nekateri člani patrulj uporabljajo lažna imena, da prikrijejo identiteto.

Leta 2016 so v enem samem mesecu umorili kar tri. So pripadniki enote staroselskih prostovoljcev, ki šteje kakšnih sto mož, in sami sebe imenujejo varuhi gozda. Takšne skupine zadnja leta rastejo kot gobe po dežju, saj je v tem času občutno več tudi nezakonite sečnje. Ta neusmiljeno uničuje zavarovana gozdna območja v brazilski zvezni državi Maranhão v vzhodnem porečju Amazonke, kamor sodi tudi 4150 kvadratnih kilometrov obsegajoče staroselsko ozemlje Arariboia. Skupaj z gozdovi izginjajo prosto živeče živali, ki so iz roda v rod omogočale ohranjanje lovske kulture Gvažažarov. Jezera, iz katerih se napajajo tamkajšnji reke in potoki, usihajo zaradi krčenja gozdov. Ribe in ptice izumirajo.

Kliknite na sliko za povečavo.

Čeprav so Gvažažari nedvomno zelo ogroženi, so v letih po prvih krvavih stikih z zunanjim svetom pred nekaj stoletji vseeno razvili učinkovite preživetvene strategije. Večini zunanji svet ni neznan, saj so v preteklosti številni živeli v njem. Precej slabše pa se godi nekemu drugemu ljudstvu, ki si z Gvažažari deli rezervat Arariboia, to so Avajci. Več skupin nomadskih Avajcev – to je najvzhodnejše ljudstvo v Amazoniji, ki še ni vzpostavilo stika z zunanjim svetom – se potika po gozdovih v samem središču tega ozemlja, kjer so tako rekoč nenehno na begu pred ropotom vitlov in motornih žag, v sušni dobi pa pred gozdnimi požari. Avajci, katerih življenjski prostor je omejen na vse manjše gozdno območje, so še posebej ranljivi.

Ogroženost kakih 50 do 100 ljudstev, ki nimajo stikov z zunanjim svetom – vsega skupaj morda okoli 5000 ljudi – se pravzaprav povečuje v celotnem amazonskem porečju. Omenjene skupine tudi na svetovni ravni sestavljajo večino danes v osami živečih ljudstev. Edina ljudstva zunaj Amazonije, za katerih obstoj vemo, živijo v grmičasti pokrajini Chaco v Paragvaju, na Andamanskih otokih v Indijskem oceanu in v zahodnem delu Nove Gvineje. Število se morda zdijo majhno, a zagovorniki pravic staroselskih ljudstev so prepričani, da je na kocki veliko več. Gre za ohranitev še zadnjih sledi načina življenja, ki je skorajda izginil s planeta. “Ko neka etnična skupina ali ljudstvo izgine … je izguba neizmerna,” je prepričan aktivist za pravice staroselskih ljudstev Sydney Possuelo.

“Obličje človeštva postane bolj enovito, človeštvo samo pa revnejše.” Stike Avajcev z zunanjim svetom zaznamuje predvsem nasilje zoper njih. Danes živi nomadsko življenje v gozdu morda še kakšnih 100 od približno 600 Avajcev. Drugi, ki so v preteklih desetletjih prišli v stik s sodobnim načinom življenja, so se naselili v vaseh na treh od štirih zavarovanih staroselskih območij, drugo za drugim nanizanih vzdolž zahodne meje zvezne države Maranhão.

Prav navzočnost Avajcev je odigrala ključno vlogo tudi pri vzpostavljanju pravnega varstva za 12.300 kvadratnih kilometrov veliko območje listopadnega tropskega gozda, ki je izjemno pomembno tamponsko območje za deževni gozd na zahodu.

Pet družin Avajcev iz naselbine Posto Awá, ki jo je ustanovila brazilska vladna agencija za zadeve staroselcev, odhaja na nočno odpravo v gozd. Avajci, kot so ti na fotografiji, sicer živijo v stalno naseljenih skupnostih, a pogrešajo gozd – zlasti starejši ljudje, ki so v njem odraščali. S takšnimi pohodi obujajo tradicionalni način življenja. Brazilija je šele leta 1987 začela izvajati sedanjo politiko nevzpostavljanja stika s staroselskimi skupinami, ki še niso imele stika z belci.

Čeprav posamezne, ločene skupine Avajcev živijo v treh od štirih rezervatov, so le v Arariboii vsi pripadniki tega ljudstva – kakih 60 do 80 ljudi – v bistvu brez stikov z zunanjim svetom in se držijo zase v osrčju rezervata. Še vedno lovijo z lokom in puščicami, še vedno nabirajo divji med in orehe brazilske palme, njihovo preživetje pa je še zdaj skoraj v celoti odvisno od radodarnosti staroraslega gozda in njegovih vodnih virov. V bližini ni nobenega od naseljenih Avajcev, ki bi lahko posredovali pri srečanju s tujci. Po gričih in ravninah, ki obdajajo osrčje rezervata, je nekaj deset vasi in zaselkov, v katerih živi približno 5300 Gvažažarov.

Onkraj meja rezervata, v nekakšnem tretjem koncentričnem krogu, pa leži pet večjih občin, kjer je les še vedno glavno gibalo gospodarstva. Kar 75 odstotkov prvotnega gozdnega bogastva zvezne države Maranhão je že izgubljenega, največ preostalih dragocenih gozdnih sestojev pa je prav v Arariboii, na treh drugih staroselskih ozemljih, kjer živijo Avajci (Alto Turiaçu, Caru in Awá), in v sosednjem biološkem rezervatu. Ker je pridobivanje lesa na teh območjih prepovedano, je tako rekoč vsaka sečnja v tej zvezni državi kaznivo dejanje. To pa ne ovira nezakonitih sekačev, ki se organom pregona postavljajo po robu tako, da so nenehno na preži in da uporabljajo ponarejene dokumente.

Tovornjaki vozijo po stranskih cestah, ki jih ne nadzira policija, dragoceni tovor pa dovažajo na skrivne žage zunaj indijanskega ozemlja. Ta mreža je tako zelo ogrozila obstoj Avajcev, da so člani skupine Survival International, ki si prizadevajo zavarovati pravice staroselskih ljudstev in so leta 2012 začeli svetovno akcijo v njihovem imenu, Avajce označili “za najbolj ogroženo ljudstvo na svetu”.

Do tri kilometre dolgi vlaki, zvrhano polni železove rude, drdrajo mimo naselbin Posto Awá in Tiracambu na poti iz največjega rudnika železove rude na svetu do atlantskega pristanišča São Luís. Rudo natovorijo na ladje, ki večinoma plujejo na Kitajsko. Železnico so zgradili v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja in je tradicionalno ozemlje Avajcev presekala na dvoje.

Pripadniki Gvažažarov so v zvezni državi Maranhão združili moči z os isolados – “tistimi, ki živijo v osami”, saj so prepričani, da je njihovo lastno preživetje v celoti odvisno od preživetja sosednjih Avajcev. “Boj za rešitev Avajcev in za rešitev gozda je en sam boj,” je prepričana Sônia Guajajara, nekdanja izvršna direktorica Združenja staroselskih ljudstev Brazilije, ki si prizadeva govoriti v imenu več kot 300 staroselskih skupin v državi.

Na letošnjih volitvah kandidira tudi za predsedniški položaj. Medtem ko se Tainakyjevi varuhi gozda posvetujejo, kaj storiti, se na bližnji kmetiji pojavi postava s čelado na glavi, vžge motor in s polno hitrostjo švigne mimo. Obraz ji zakriva zatemnjen vizir. “Olheiro!” zakričijo možje v en glas. Vohun! Varuhi, ki jih že tako ali tako ustrahujejo sekači, imajo težave tudi z mrežo vohunov v lastnih vrstah. Ti budno pazijo na patrulje in vse, kar izvejo, takoj nesejo na nos gospodarjem, ti pa nato po radijski zvezi opozorijo skupine pri sečnji na terenu. “Izginiti moramo!” ukaže Tainaky ter gleda za motorjem, ki izginja v oblaku prahu. “Izdal nas bo!” Za uspeh akcije je ključen element presenečenja.

Varuhi morajo ujeti sekače nepripravljene, sicer sami padejo v njihovo zasedo. Dobro oboroženi sekači so v odročnejših predelih napadli že tudi vladne predstavnike. “Kdo se bo boril za ljudstva, živeča v osami, če ne mi?” mi je zvečer pred patruljiranjem rekel Tainaky v svoji kuhinji. Razgrnil je zemljevid ozemlja Arariboia in s prstom sledil njegovim mejam. “Sekači vstopajo z vseh strani zunanjega oboda staroselskega ozemlja,” je rekel. Nato je prst uperil proti sredini zemljevida. “Doseči želijo središče – kjer so isolados. Ko pridejo sekači, jim ne preostane drugega, kot da bežijo.”