Ljubezen, sovraštvo in klopotače
Častimo jih kot simbol obnove.
Zaničujemo jih, češ
da so odposlanke podzemlja. Lovimo
jih in preganjamo v najtemnejše
kotičke domišljije.
Lahko premagamo svoje strahove,
preden bo ta slovita strupenjača
ameriškega zahoda izumrla?
Ni vedno lahko prepričati javnosti, naj varuje strupenjače. Klopotače v nas hkrati zbujajo občudovanje in grozo zaradi sposobnosti, da se zlijejo z okolico in ostanejo skrite, ter zaradi presenetljivo močnega telesa, kot šivanka ostrih strupnikov in smrtonosnega strupa. Kakor je napisal biolog Edward O. Wilson, “je za naše preživetje lahko koristno, če se zanimamo za kače”.
Odnosi med ljudmi in klopotačami so že od nekdaj zapleteni. Hopiji na jugozahodu ZDA so jim pripisovali vlogo slov, katerih naloga je posredovati sporočila duhovom Zemlje, in so jih vključevali v obrede, ki so jih opravljali vsaki dve leti. Azteki in jukatanski Maji iz predkolumbovske Mezoamerike so klopotače častili in jih povezovali z dežjem in setveno sezono. Po neki zgodbi z začetka 19. stoletja so se nekateri zahodni Čerokiji izogibali ubijanju klopotač, ker so jih tesno povezovali s svojimi klani. Apači so jih povezovali s prerodom in obnovo, druge ameriške staroselske kulture pa z nasiljem in maščevanjem.
Za zgodnje evropske naseljence so klopotače – ki živijo izključno v novem svetu – simbolizirale moškost in neustrašnost. Na razvpiti politični karikaturi iz leta 1754, ki je pozivala k zedinjenju kolonij, je gozdna klopotača razsekana na kose, ki predstavljajo prvotne britanske kolonije. Pod njo so zapisane besede “ZDRUŽITE SE ali UMRITE”. Pozneje so klopotačo in slogan “NE TEPTAJ ME” uporabljali na Gadsdenovi zastavi, pod katero so se med ameriško vojno za neodvisnost zbirali celinski marinci. Zastavo s kačo, ohlapno zvito v stožec in pripravljeno na napad, od takrat vihtijo protivladno razpoloženi Američani.
Vendar ima vsako strahospoštovanje svoje meje. V 17. in 18. stoletju so lokalne skupnosti ponujale nagrado za mrtve klopotače (to se je v zveznih državah New York in Vermont ohranilo vse do 70. let prejšnjega stoletja). Zvezne države so pripravljale (nekatere jih še danes) vsakoletne množične love na kače (pravijo jim roundup), med katerimi so v imenu varnosti pobili na stotine, včasih na tisoče kač. Iztrebljanju so bile zlasti izpostavljene na hladnem severovzhodu ZDA, kjer lahko v enem samem gnezdu prezimuje na stotine klopotač in jih ljudje videvajo, ko množično zapuščajo prezimovališča.
“Skoraj sem ob glas, ko ljudem dopovedujem, da jih kače ne bodo napadle,” je Matt Goode dejal med najinim raziskovanjem golfišča Stone Canyon. “A ne vem, ali sem pri tem dovolj prepričljiv.” V večini zveznih držav na jugu in jugozahodu ZDA je pobijanje številnih vrst klopotač povsem zakonito. In nekateri jih pobijejo res veliko.
na desettisoče ljudi. Obiskovalci, med katerimi je bila tudi 12-letna Kaydence Matschek, odštejejo po 20 dolarjev, da lahko odrejo zahodno diamantno klopotačo – potem ko ji eden od lokalnih prostovoljcev z mačeto odseka glavo.
Preberite celoten članek v reviji National Geographic.
