Leto v slikah:
PODNEBJE

V desetletjih prizadevanj, da bi preprečili ali vsaj odložili podnebne spremembe, se je nekajkrat zdelo, da je prišel odločilni preobrat. Leta 1992 so svetovne države v Riu de Janeiru podpisale konvencijo in se zavezale, da bodo ukrepale, kar je bilo deležno precejšnje medijske pozornosti; leta 2015 so po napetih pogajanjih v Parizu sklenile sprejeti nacionalne načrte za omejitev izpustov toplogrednih plinov. A izpusti ogljika, ki jih povzroča raba fosilnih goriv, so kljub temu še naprej naraščali – do leta 2020, ko so se zmanjšali celo za sedem odstotkov zaradi manjše rabe fosilnih goriv med zaprtjem v času pandemije covid-19.Vendar so začeli izpusti leta 2021 znova naraščati, razvnela pa se je tudi javna razprava o podnebnih spremembah. Septembra, potem ko je ekstremno poletno vreme povzročilo obsežno uničenje in je zaradi njega umrlo veliko ljudi, je po izsledkih javnomnenjske raziskave univerz Yale in Georgea Masona večina Američanov prvič menila, da že zdaj občuti škodljive učinke podnebnih sprememb.

Je torej leto 2021 končno prineslo preobrat v javnem mnenju glede podnebnih sprememb?
Pogovarjal sem se z novinarko National Geographica Alejandro Borunda in strokovnjakinjama, ki spremljata podnebne spremembe, znanstveno svetovalko nepridobitne organizacije Nature Conservancy Katharine Hayhoe in avtorico uspešnic Katharine Wilkinson.

KUNZIG: Alejandra, letos nas je vreme presenečalo na najrazličnejše načine.
BORUNDA: To je zgolj nadaljevanje dosedanje smeri razvoja, ki vodi v vse hujše skrajnosti. Tu, v Kaliforniji, je bilože zgodaj [leta 2021] jasno, da nas čaka zelo suho in verjetno izjemno vroče leto. Vodotoki in vodnjaki so presihali, mladice lososov so poginjale. Ko je postajalo vse bolj vroče, smo povsod na severozahodu tihomorskega območja ZDA doživeli vročinske valove, kakršnih ne pomnimo. Potem so se seveda začeli požari – še nekaj, kar postaja vse preveč vsakdanji pojav. Pa ni bilo tako le v zahodnem delu ZDA. Skrajni vremenski pojavi se vrstijo po vsem planetu. V uničujočih poplavah v Evropi in na Kitajskem, denimo, je umrlo na stotine ljudi; hurikan Ida je pustošil od obal Mehiškega zaliva vse do severovzhodnega dela ZDA. Novinarji, ki spremljamo dogajanje, povezano s podnebjem, vsako leto poročamo o katastrofah.
HAYHOEJEVA: Znanstveniki imamo zbranih že toliko podatkov, da lahko številčno opredelimo, koliko hujši so nekateri dogodki postali zaradi podnebnih sprememb. Podatki so grozljivi. Raziskava je denimo pokazala, da se je verjetnost smrtonosnih poplav, kakršne so prizadele Nemčijo, zaradi podnebnih sprememb povečala kar za devetkrat. Verjetnost gozdnih požarov in neznosnih vročinskih valov, kakršen je zajel zahodni del ZDA, je več kot 150-krat večja. Po mojem mnenju najustreznejši izraz za opis sedanjega dogajanja ni globalno segrevanje, pač pa svetovni odmik od normalnosti.
KUNZIG: Katharine Wilkinson, v preteklosti ste govorili o “velikem prebujenju” javnega mnenja. Je zdaj prav tako mogoče govoriti o tem?
WILKINSONOVA: Naraščajoča silovitost skrajnih vremenskih dogodkov se pravzaprav časovno ujema z vse večjo pripravljenostjo javnosti za ukrepanje. Zdi se mi, da vedno več ljudi sprašuje: “Kaj lahko storimo? Kako lahko pomagamo?” Pri svojem delu se zadnje čase precej posvečam pomoči ljudem pri vključevanju v veliko preobrazbo.
KUNZIG: Nekoč ste zapisali misel, ki me je resnično presunila: “Čudovito je živeti v trenutku, ki je tako zelo pomemben.” Pogosto se sprašujem, ali novinarji ljudem posredujemo to navdušenje. Katharine Hayhoe, vas to kaj skrbi?
HAYHOEJEVA: Tako zelo me skrbi, da sem o tem napisala knjigo: Kako se rešiti (Saving Us). V času podnebnih sprememb smo preobremenjeni z zgodbami, ki govorijo o neizbežnosti prihodnosti, a se nam zanje zdi, da imajo z nami zelo malo skupnega, zato ne čutimo povezave z njimi. Razmišljamo: “No ja, nič ne morem storiti za rešitev severnih medvedov.” V resnici pa potrebujemo zgodbe o konkretnem, otipljivem vplivu podnebnih sprememb na človekovo življenje – in tudi zgodbe o vseh čudovitih rešitvah, ki so na voljo.Vendar ne smemo pričakovati, da bodo vse opravila javna občila. Ukrepati moramo vsi.

KUNZIG: Kaj vas je v zadnjem času navdihovalo?
BORUNDA: Pisanje reportaže o senci v Los Angelesu. V tem mestu je na območjih, kjer živijo nekatere skupnosti, obilo dreves, drugod pa jih raste zelo malo. Družila sem se z ljudmi, ki so skušali odpraviti to neenakost, mladimi ljudmi, ki so sadili drevesa v svojih skupnostih in govorili: “Tu nekaj počnem, v kraju, ki mi nekaj pomeni, za ljudi, do katerih nekaj čutim.”
HAYHOEJEVA: Lani je med pandemijo potekal virtualni znanstveni sejem. Skupina šestošolcev iz osnovne šole v Lubbocku v Teksasu, kjer živim, je zmagala na natečaju za projekt, katerega namen je bil najti rešitve za vračanje ogljika nazaj v prst. Oblikovali so program navezovanja stikov in razprave s tamkajšnjimi kmeti o kmetijstvu brez mehanizirane obdelave tal in regenerativnih načinih kmetovanja. Če so lahko nekaj dosegli šestošolci iz Lubbocka, če jim je uspelo ozavestiti ljudi, da bi kmetje lahko postali junaki, tisti, ki bodo poskrbeli za podnebne rešitve – če so lahko to storili oni, ali nismo tega sposobni prav vsi?Če si stvari ogledamo bolj od daleč, ugotovimo, da je med pandemijo covid-19 kar 90 odstotkov energetskih obratov, ki so bili po svetu na novo nameščeni leta 2020, temeljilo na pridobivanju energije iz obnovljivih virov. To kaže, da podnebno ukrepanje ni velikanska skala ob vznožju neobvladljive strmine, pač pa je že na njenem vrhu. Vanjo so že uprti milijoni rok in jo potiskajo po nasprotnem pobočju navzdol, v pravo smer. Vse, kar potrebujemo, je več rok.