Legendarna Jane

“Vsem, ki ste pripoved o meni nemara že slišali, se opravičujem,”
je Jane Goodall na predavanju leta 2015 dejala občinstvu. “A včasih,” je pristavila, “se prileže zgodbo slišati znova.” Njena je bila že tolikokrat zapisana, predvajana ali kako drugače predstavljena svetu, da jo v hipu prepoznamo: mlada Angležinja v Afriki preučuje šimpanze in nazadnje revolucionira vedo o primatih. A kako se je vse to zgodilo? Kako je ženska s strastjo do živali, toda brez kanca formalnega raziskovalnega znanja, krmarila po svetovih znanosti in medijev, ki sta v oblasti moških, in se dokopala do pomembnih odkritij na svojem področju ter postala po vsem svetu prepoznaven obraz okoljevarstvenega gibanja? Tole je zgodba o tem.

Jane je postala splošno znana po filmu Gdč. Goodall in prosto živeči šimpanzi (Miss Goodall and the Wild Chimpanzees), ki so ga prvič predvajali leta 1965 in je nastal v produkciji National Geographica. Že leta si ga ni ogledala. Zdaj sem ji ga pri prijatelju doma v zahodnem Londonu predvajal na prenosniku. Primatologinja, ki bo letos dopolnila 83 let, je razmišljala o sebi pri 28 letih. “Pomislite, kako zabavno bi se bilo vrniti v tista leta,” je dejala z nasmehom. Mlada Jane na zaslonu je hodila po gozdu v naravnem rezervatu Gombe Stream v zdajšnji Tanzaniji. Obuta je bila v visoke športne copate in je nosila svetlorjave kratke hlače, svetle lase je imela spete v čop, ki je postal njen zaščitni znak.

Kliknite na sliko za povečavo.

Očitno je raziskovala na terenu – toda v resnici, pravi Jane, je uprizarjala dogodke iz prvih šestih mesecev v Gombeju, da jih je fotograf Hugo van Lawick lahko posnel. Tisti meseci so bili neverjetno samoten čas odkrivanja, čas, ko ob njej še ni bilo kamer. Odtlej so postale stalnica v njenem življenju. Spominja se, da so vodilni pri National Geographicu Hugu natančno naročili, kaj naj posname: “Dali so nama seznam: Jane v čolnu, Jane z daljnogledom, Jane preučuje zemljevid.” Ko je televizijska postaja CBS 22. decembra 1965 predvajala film Gdč. Goodall in prosto živeči šimpanzi, ocenjujejo, da si ga je ogledalo 25 milijonov Severnoameričanov – velikansko občinstvo za tedanje in današnje razmere.

Medijska pozornost je Jane prinesla mednarodno priznanje in dala zagon legendarnim znanstvenim dosežkom v primatologiji. National Geographic je v njej našel telegenično raziskovalko in reporterko kakor ustvarjeno za film: privlačno belko, ki je opravljala raziskovalno delo v afriški divjini. V času, ko so ženske praviloma odvračali od dela v znanosti, je bilo to še posebej dražljivo. Potem je doktorirala na Univerzi v Cambridgeu, napisala več deset knjig, bila mentorica novim rodovom znanstvenikov, spodbujala varstvo okolja v deželah v razvoju in ustanovila nekaj zavetišč za šimpanze. Danes poteka program Korenine in poganjki (Roots & Shoots) Inštituta Jane Goodall v skoraj sto državah, mlade urijo za pobudnike varovanja okolja.

Jane je še vedno skoraj 300 dni na leto na poti, lobira pri vladah držav, obiskuje šole in predava. Posvečenih ji je bilo že več kot 40 filmov in neštetokrat je nastopila na televiziji. Zdaj je National Geographic pripravil dokumentarni film o njenem življenju in delu.

Dveurna oddaja Jane, ki črpa iz še nepredvajanih posnetkov, je zgovoren portret ženske, ki je zaslovela zaradi predanosti šimpanzom. Ko je šel Hugo leta 1962 prvič v Gombe dokumentirat Janina odkritja, je posnel na tisoče fotografij in za več kot 65 ur posnetkov na 16-milimetrski film. Delček tega gradiva je bil uporabljen v posebni oddaji leta 1965 in v reviji National Geographic.

Izrezano gradivo, tisto, česar uredniki niso uporabili, pa je romalo v filmske škatle in zaboje in je polagoma utonilo v pozabo. Leta 2015 so na pensilvanskem podeželju našli podzemno skladišče.

Dragoceni filmski koluti so obetali redkost: nov pogled na Jane. Po snemanju posameznega kadra se je pogosto otresla resnobnosti in pogledala naravnost v objektiv – Huga, svojega režiserja. V tistih nekaj trenutkih uzremo ljubezensko čustvo do moža za objektivom.

Neprecenljivo gradivo ponuja intimen vpogled v Jane v ključnem trenutku: ko se je mladenka, ki je Afriko poznala samo iz knjig o Tarzanu in dr. Dolittlu, nenadoma znašla v svojih sanjarijah in so njena odkritja znanstvenice novinke ovrgla dolgo veljavna prepričanja o najbližjih človekovih še živečih sorodnikih. Jane je v Gombeju kljubovala vsem mogočim naravnim nevarnostim: malariji, zajedavcem, kačam in neurjem. Ko je imela opraviti s širšim svetom, pa se je morala pogosto zateči k premišljeni strategiji in tankočutni diplomaciji. Že zgodaj na znanstveni poti se je morala sprijazniti z znanstvenimi ustanovami, ki so jih vodili moški in je niso jemale resno; pa z medijskimi šefi, ki so jo podpirali v zameno za to, da so ji pisali scenarije in jo kovali v zvezde; z možmi, ki so rekli, da ji bodo partnerji ali pokrovitelji, pa so prav tako želeli imeti nadzor nad njo ali kaj v zameno za podporo ali pa celo razmerje z njo, ki si ga sama ni želela.

Zdi se, da njena filozofija po vsem tem ostaja enaka: trpela bi žalitve, se prilagajala zahtevam, prenašala cepce, se žrtvovala – samo če bi to pomagalo financirati njeno delo. VALERIE JANE MORRIS-GOODALL je že od otroštva v Angliji kazala globoko ljubezen do živali in željo, da bi delala z njimi v Afriki. Doma niso imeli denarja, da bi jo poslali na kolidž, zato se je vpisala na šolo za tajnice. Delala je v Oxfordu in zatem za londonsko družbo, ki je snemala dokumentarne filme. Poleti 1956 se je vrnila domov in stregla v restavraciji, da bi privarčevala za plovbo do Kenije. V Nairobiju je smelo zaprosila za sestanek s paleoantropologom Louisom S. B. Leakeyjem, ki se je zaradi pionirskega raziskovanja izvora človeka vedno bolj zanimal za velike opice. Jane je nemudoma najel za tajnico in v njej uzrl zametek znanstvenice. Uredil je, da se je lotila študija primatologije, medtem pa iskal sredstva, da bi lahko v Tanzaniji na terenu preučevala šimpanze.