Kurentovanje

Pred tedni sem pil kavo v ptujskem hotelu Mitra in se zapletel v pogovor z domačinom s Ptujskega polja.“Še nekaj tednov pa bo pust,” sem dejal, “in spet bodo kurenti odganjali zimo.” “Dajte no, kakšno odganjanje zime. V to verjame le še kakšna stara ženska! Naši predniki so bili prepričani, da koranti odženejo zimo in privabijo v deželo pomlad. Zato so plužarji v skupini z orači naredili na kmečkem dvorišču krog s plugom in bili za to pogoščeni … Danes se je vse spremenilo. O odganjanju zime nam največ povejo vremenske napovedi na televiziji …” “Se tudi vi preoblečete v kurenta, ali če rečem po vaše, koranta?” “To pa obvezno. Ne le jaz, tudi žena, korant je že dve leti celo vnukec. Tega ne razumete, ker niste tukaj doma. To je nekaj posebnega, ko skačemo in zvonimo z zvonci za pasom.

Ni samo preoblačenje, je ponos in še marsikaj …” O pustnem liku koranta ali kurenta je bilo že veliko napisanega. Ne poznamo le palete ljudskih ljubiteljskih interpretacij in stereotipov, tudi znanost je že povedala svoje. Kurenta je opredelila kot osrednji pustni lik, značilen za Dravsko in Ptujsko polje, Slovenske gorice in Haloze. V vseh teh okoljih, ponekod celo po posameznih naseljih so bile in so še vedno manjše razlike med kostumi kurentov. Pustni lik kurenta je znan tudi drugod po Sloveniji, seveda v drugačnih preoblekah in vlogah v šemskih skupinah. Lik ali kar “motiv” kurenta je zastopan v slovenski mitologiji, to je pravljično bitje, nastopa v slovstveni folklori in literarnih delih kot bajno bitje ali le kot pravljična figura. Dosedanja znanstvena prizadevanja so bila razmeroma obsežna in z njimi sta se najprej poskušala dognati izvor in starost pustnega lika koranta.

Postavljenih je bilo veliko hipotez. Nekateri so menili, da so lik “prinesli” na Ptujsko polje in v njegovo širšo okolico Uskoki, ki so se naseljevali na tem ozemlju. Če bi bila ta domneva potrjena, bi razmeroma preprosto našli rdečo nit pojava, ki ga na podlagi nekaterih temeljnih podobnosti pustnih likov zasledimo po sosednjem Balkanu vse do Bolgarije. Druga hipoteza zagovarja lik koranta, ki naj bi ga bili že naši davni predniki prinesli s seboj ob naselitvi v 6. stoletju. Po tretji naj bi ga bili celo prevzeli kot ilirsko-keltsko inačico od staroselskega prebivalstva. Celo vrsto domnev dopolnjujejo jezikoslovne raziskave, po katerih naj bi bil korant božanstvo nekega totemskega kulta oziroma naj bi bil “pradavni” korant maskirana personifikacija nekega totemskega demona.

Če bi te hipoteze strnili, bi lahko rekli, da se je v zgodovinskem razvoju predkrščanski korantovski kult pomešal s pustom, pri čemer je imel ves čas magično vlogo in nikoli ni bil komični lik. Tudi danes korant ni komični pustni lik, ampak vse kaj drugega. S pojavnostjo in nastopanjem deluje zastrašujoče in pri gledalcih zbuja spoštovanje. Pri vseh dosedanjih znanstvenih prizadevanjih je dodatne težave povzročalo to, da je o pojavu koranta razmeroma malo starejših pisnih in slikovnih virov. Začenjajo se množiti šele od konca druge polovice 19. stoletja. Ena najstarejših verodostojnih upodobitev koranta z Dravskega polja je v enciklopediji Die Österreichisch-Ungarische Monarchie in Wort und Bild, šele iz leta 1891.