Kulturni trk
Manj kot odstotek puščavske pokrajine omogoča obdelovanje, vendar je količina nafte pod peskom po velikosti sedma na svetu, in to je vir ogromnega bogastva Kuvajta.
Majhna država Kuvajt, emirat na severnem koncu Perzijskega zaliva, je dežela skrajnosti. Poletne temperature so med najvišjimi na svetu (višje so izmerili le še v kalifornijski Dolini smrti), po količini padavin se uvršča na dno lestvice, sladke vode pa je malo. Manj kot odstotek puščavske pokrajine omogoča obdelovanje, vendar je količina nafte pod peskom po velikosti sedma na svetu, in to je vir ogromnega bogastva Kuvajta. Tako kot v drugih z nafto bogatih zalivskih državah so tudi v Kuvajtu naftni dolarji spodbudili kulturo množične porabe.
Sedanja blaginja Kuvajta ima skromne začetke. Preden so v 30. letih prejšnjega stoletja odkrili naftna polja, so bili glavni izvozni artikel biseri, v deželi pa so živeli pristaniški trgovci, ribiči in nomadi. Energetska industrija in tesnejše vezi z Zahodom, zlasti po osvoboditvi med zalivsko vojno leta 1991, so skupaj z blaginjo postopoma prinesle tudi tuje vrednote. Danes približno1,3 milijona državljanov Kuvajta uživa razkošen življenjski slog, ki ga omogoča več kot tri milijone tujih delavcev z nizkimi plačami – veliko jih prihaja iz Egipta in Indije. Cecconi v svojih fotografijah razkriva neskladje med materializmom in verskim izročilom. “Ekstremno potrošništvo je oblika kompenzacije za notranje napetosti,” pravi. “Kapitalistični sistem nas prepričuje, da se bomo bolje počutili, če bomo nakupovali. To se dogaja vsakomur od nas. Razlika je le v tem, da imajo ti ljudje toliko denarja, da lahko počnejo, kar želijo.” Za nekatere je to lahko ferrari, za druge gepard kot hišni ljubljenček ali gradnja zasebne replike rimskega Koloseja.
